V Riu naj bo kot v Budimpešti

Rio de Janeiro – Rok Drakšič, ki je konec aprila v Budimpešti spisal novo poglavje v zgodovini slovenskega juda, potem ko je postal naš prvi evropski prvak v moški konkurenci, je tudi na 28. svetovnem prvenstvu, ki se je včeraj začelo v Riu de Janeiru, vsaj v širšem krogu favoritov. To bo skušal v dvorani Maracanãzinho, ki stoji tik ob slovitem štadionu Maracanã, potrditi že jutri.

Drakšičev cilj je namreč jasen: želi si kolajno. Dvakrat ji je bil na svetovnem prvenstvu že zelo blizu, prvič leta 2007, ko je vrhunec sezone v tem japonskem olimpijskem borilnem športu prav tako gostil Rio de Janeiro. Judoist celjskega kluba Z'dežele Sankaku je tedaj v kategoriji do 60 kilogramov končal na petem mestu, potem ko je izgubil dve borbi za odličje; najprej polfinalno, nato še finalno repešažno za bron.

Na koncu dneva so ga takrat prevevali mešani občutki. Ker se mu je kolajna izmuznila skozi prste, je bil po eni strani seveda zelo razočaran, po drugi pa se je veselil izpolnjene norme za nastop na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu. Zanimivo, da si je peto mesto, ki v borilnih športih, v katerih podeljujejo po dve bronasti odličji, velja za najbolj nehvaležno, v podobnem slogu izbojeval tudi na predlanskem SP v Parizu, tedaj že med judoisti, težkimi do 66 kilogramov.

Bo šlo torej jutri v »mali Maracani«, kakor tudi pravijo dvorani Maracanãzinho, rado v tretji različni težnostni kategoriji (do 73 kg)? »Kot sem opazil, se nas je v tej kategoriji prijavilo kar 88 tekmovalcev, to pa je – če se ne motim – nov rekord. Od teh se jih je dvajset sposobnih zavihteti na zmagovalni oder, mednje pa prištevam tudi sebe. A je treba kljub temu ostati realen,« je v napovedih previden Drakšič.

Nadeja se, da bo lahko iz sebe iztisnil vse atome moči. »Moja motivacija je še vedno zelo velika, želja po dokazovanju prav tako. Upam, da bom imel takšen dan, kot sem ga imel 26. aprila letos v Budimpešti. Ker je bil takratni res sanjski, saj mi je šlo vse kot po maslu, pa me tudi malce skrbi. Zavedam se pač, da je težko imeti dvakrat v sezoni tako dobro dan,« je izrazil zaskrbljenost in po kratkem premisleku dodal, da je v primeru takšne forme, kakršno je imel v glavnem mestu Madžarske, tudi v Braziliji mogoče čisto vse.

Medtem ko se sam kot evropski prvak ni prav nič spremenil, opaža, da imajo sedaj tekmeci drugačen odnos do njega, kot so ga imeli pred Budimpešto. »Očitno so me začeli jemati kot resnega nasprotnika tudi v kategoriji do 73 kilogramov, saj se že na treningih proti meni borijo na vso moč. Želijo (si) pač dokazati, da lahko vržejo tudi evropskega prvaka, kar je po eni strani dobro, saj se moram na pripravah še toliko bolj potruditi. Po drugi strani pa je zaradi tega večje tveganje za nastanek poškodb,« je pojasnil 26-letni Grižan.

Z njimi ima letos že kar nekaj izkušenj. Tako je moral na junijskem turnirju za evropski pokal v Podčetrtku zavoljo poškodbe prepone predati četrtfinalni dvoboj z Rusom Feliksom Galuajevom. »Na srečo ni bilo nič hujšega, vzela mi je le en teden treninga,« je razkril in se med pogovorom prijel za levo koleno, v katerega je na nedavnih pripravah staknil neprijeten udarec, zaradi katerega je pred odhodom v Rio de Janeiro obiskoval celo fizioterapevta. Toda »Roki«, kakor ga kličejo, verjame, da se bo lahko na jutrišnji dan D normalno boril. Da zna stisniti zobe, pa tudi ni nobena skrivnost. To je navsezadnje dokazal tudi na evropskem prvenstvu leta 2010 na Dunaju, kjer si je kljub izpahnjeni rami izbojeval bronasto kolajno.