V Sloveniji se vse spreminja, le odnos do športa je vedno enak

Srečanje z novinarji: predsednika MOK Thomasa Bacha ne skrbijo zadnje težave prirediteljev olimpijskih iger.

Objavljeno
15. april 2016 23.35
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Ljubljana – V zelo natrpanem petkovem urniku obiska slovenske metropole je Thomas Bach, od jeseni 2013 prvi mož Mednarodnega olimpijskega komiteja, pol ure namenil tudi posebnemu srečanju z novinarji. Rdeča nit pogovora je bila njegovo navdušenje nad našo deželo in športnim utripom na sončni strani Alp, prav tako pričakovanje letošnjih olimpijskih iger ter kandidatur v prihodnosti.

Na novinarsko konferenco je prišel nasmejan, v slogu tako svojih predhodnikov kot tudi številnih vplivnih funkcionarjev iz posameznih športnih panog pa ni skoparil z besedami pri odgovorih in vedno znova razgrinjal optimizem in svetlo plat, čeprav smo mu omenili tudi kakšne težave. Denimo prirediteljev prihajajočih iger, sredi avgusta v Riu de Janeiru. Pred dnevi je namreč odmeval zaplet s tekmovanjem dvigalcev uteži, ki bi morali preveriti svoj objekt, a ker ta še zdaleč ni dokončan, so generalko te panoge priredili kar v košarkarski dvorani.

»Sam se zelo veselim teh iger. Odhajamo v deželo, kjer se ljudje znajo veseliti, kjer bodo s strastjo doživljali ta dogodek. Težave? Seveda so, a to se je pogosto dogajalo tudi prejšnjim prirediteljem. Ozrimo se zgolj k zadnjim igram, februarja 2014 v Sočiju. Zlepa ne bom pozabil, ko sem prizorišče obiskal tri mesece pred uvodno slovesnostjo in bil takrat zaskrbljen, priznam, tudi živčen. Pač nisem vedel, ali bodo prireditelji izvedli vse po načrtu, nato pa je bil moj dvom odveč. Tudi tiste poletne igre v Barceloni so bile po tej plati prav posebne: v pričakovanju spektakla sem marsikaj pogrešal, nato sem doživel zares veličastno predstavo,« je poudaril Nemec in omenil, da povsem sproščen ni bil niti med včerajšnjim sončnim dnevom pri nas: »Res je tukaj urnik nabito poln, moral pa bi se kar opravičiti gostiteljem, saj sem prav zaradi težav prirediteljev letošnjih OI, ki jih omenjate, tudi na ta dan v Ljubljani nekajkrat bil na telefonski zvezi z odgovornimi iz Brazilije. A kot sem vam dejal, verjamem, da bo ob koncu vse v najlepšem redu …«

Ko pa se je beseda sukala okrog Slovenije, prvi mož MOK kar ni mogel prenehati hvaliti tako uspehov naših vrhunskih športnikov kot tudi splošnega odnosa našega ljudstva do športa in rekreacije. »Prvič sem bil v Sloveniji pred 22 leti na planiški prireditvi. Od takrat se je spremenilo marsikaj, tudi v Planici, katere podoba je danes res lepa, seveda jo je proslavil tudi zgodovinski Prevčev podvig. Toda le ob vseh spremembah na različnih področjih in urejenosti dežele pa je poglavje o izjemnem slovenskem deležu v športu ostalo takšno kot vedno doslej,« smo slišali od 62-letnega odvetnika, ki se je z našo športno zgodovino podrobno seznanil tudi v novem olimpijskem muzeju, jasno pa je spregovoril tudi o prihodnosti prirejanja velikih športnih tekmovanj na Slovenskem: »Če se le ozrem k svetovnemu prvenstvu v veslanju 2011, ko sem na Bledu zares užival, ni dvoma, da je vaša dežela sposobna za vrhunsko organizacijo velikih prireditev. Všeč mi je to spoštovanje do akterjev v tekmovalnih arenah, občinstvo pozdravi vse nastopajoče, ne ploska le domačim reprezentantom …«

Bach je sinoči govoril tudi o olimpijskih kandidaturah v prihodnosti in vsaj navidezno ni kazal zaskrbljenosti ob številnih predčasnih umikih kandidatov, denimo Osla, Bostona, Münchna, Stockholma ... »Še vedno imamo za poletne igre leta 2024 štiri imenitne kandidate – Budimpešto, Pariz, Rim in Los Angeles,« je dejal in dodal, da ni preplaha, če na seznamu ne bo veliko potencialnih prirediteljev: »Zanimajo me predvsem kakovostne kandidature, ne pa da število teh presega vse mogoče meje. Stavim na kakovost, ne na količino.«

Le ob vprašanju, ali bi lahko v prihodnje dočakali koga od Slovencev med vodilnimi v svetu MOK, se je izognil obljubam in je razložil, da ni preprosto razporediti kandidatov, nacionalnih članic pa je natanko 206. A sodeč po njegovem navdušenju nad počutjem pri nas nikakor ni nemogoče, da bi se še kdaj pripeljal skozi karavanški predor, čez Šentilj ali priletel na brniško letališče. In takrat morda tudi s kakšno novo lepo besedo, ki bi Slovenijo še bolj približala svetovnemu športnemu vrhu. Za zdaj mu je pač najbližje na tekmovališčih.