Tiskane izdaje
Prvi vtis: prijeten, preprost, umirjen, ambiciozen, pozitiven dečko. »Ja, vem, čuden sem,« bi se opisal sam. Vile rojenice so mu smučanje obetale, brat se je z njim ukvarjal, oče je smuči karving razvil, tudi Domen se je sprva podil po snegu, pri šestih pa ga je prijateljček v mali šoli navdušil za plezanje. In romanca do tega atraktivnega športa še kar traja, tudi desetletje in pol pozneje. »Zame je življenjski slog, vse povezujem z njim,« pravi Domen.
Začel je v steni radovljiške osnovne šole, nato sta si z očetom kar doma omislila eno, pa jo je bliskovito prerasel. Padla je ideja, kaj če bi pri gradu Podvin, ki ga neusmiljeno kljuva zob časa, v nekdanji brunarici ob »tenisplacu« zgradili vadbeni objekt s sodobno plezalno steno – ideja je hitro projekt postala in Škofic že leto in pol lahko trenira streljaj od svojega doma. Kadar seveda trenira v dvorani, še raje pa gre v skalo, »ker se tam naučiš tehnike in iznajdljivosti, ko se rešuješ iz nepredvidljivih položajev, ker tam – v nasprotju z umetno steno – ni vse očitno. Pri športnem plezanju ti koristi, če si multipraktik,« poudarja 20-letnik.
Pleza vsak dan, od tri do štiri ure, »dokler kože ne zmanjka«. Kadar ni treninga, mu nekaj manjka. »Mišice so vajene napora, ker vsak dan delajo, le ko na treningu počnem(o) kaj novega, me včasih malo peče,« poudarja Domen, ki ponavadi trening začne z ogrevanjem na tleh, nato je deset minut na steni, sledi prva malce težja smer, pa še dve ali tri za povrhu, za konec še kaka nekoliko lažja in zaključek. »Treningi so različni, nikdar se ne ponavljajo. Še veliko stvari moram izpopolniti, vsako sezono najdem napake in pomanjkljivosti in natanko vem, kaj moram prihodnje leto izpiliti, da bom boljši. Trenutno sem najmočnejši v težavnosti, sem pa letos že malo načel tudi balvane, pri katerih bi rad v naslednji sezoni stopil korak naprej.« Tudi ko je sezone konec, naš trenutno najboljši tekmovalec oddih izkoristi za plezanje v skali.
Nisi stroj
Plezanje da je nevaren šport? Ne blebetajte neumnosti! »Če veš, kaj počneš, je morda celo najbolj varen šport na svetu. Poglejte statistiko poškodb, pa boste videli. Nastradajo prsti, morda kdaj rama, resnejšega skorajda ni,« zatrjuje sogovornik, ki na kake posebne prehranjevalne navade ne prisega. Še celo sadje in zelenjavo, ki ju prej zlepa ni bilo na krožniku, zdaj spravi po grlu. »S plezanjem sem postal manj izbirčen, pojém, kar se mi zahoče.« Vrhunski športni plezalec se ničesar ne boji poskusiti, nič ga ne preseneti, nič mu ni tujega. »Vzdržljivost, eksplozivnost, iznajdljivost, pa glava mora biti na mestu. Tudi zato mi je ta šport tako všeč, ker dela célo telo,« našteva vrline uspešnega plezalca.
Formula za uspeh pa je želja. »Če si nekaj dovolj močno želiš, boš to tudi dosegel, ker boš toliko vložil, da se ti bo enkrat obrestovalo,« poudarja študent fakultete za šport s statusom v mirovanju. Ob porazih ne preklinja in ne buta z glavo v steno, uro, dve mu je zelo težko, nato vsak poraz sprejme kot veliko šolo, iz katere se nekaj nauči, nekaj potegne. »Če ne bi bilo kiksov, ne bi bil, kjer sem zdaj. Nisi stroj, ne boš vedno zmagal in naredil, kot si želiš. Pride kaj narobe, a moraš to obrniti sebi v prid.« Včasih ga kak spodrsljaj tako potre, da še celo noč sanja o tem.
Tudi glasba je zvesta spremljevalka športnih plezalcev, ni stene brez radia z velikimi zvočniki, Škofic prisega na minimal, tehno, drum'n'bass, elektronsko muziko, skratka brez petja, »da ne razmišljaš o ničemer zraven in si povsem osredotočen na plezanje.« Ven ne zahaja; dobro, po kaki tekmi ali po sezoni si privošči žur ali dva, sicer pa: »Ko pridem s treninga, sem malce utrujen, dan pozneje spet želim narediti dober trening, ampak se mi res ni težko temu odreči.« Tudi čez deset let se vidi v plezanju, pravzaprav vse življenje. »Ni konca, skala mi ponuja toliko novih izzivov, v plezanju se da neprestano premikati meje.«
Podzavest ni pustila
Zelo verjetno pa se ne bo nikdar videl na olimpijskih igrah. Pa kaj potem! »Želim si le, da bi bilo plezanje spoštovano, saj je konkurenca v njem ostrejša kot v marsikaterem drugem olimpijskem športu. Niti moto gp, F1 in golf niso uvrščeni na OI, pa so spoštovane panoge,« zatrjuje mladenič, ki prisega na življenjski moto Brez tveganja ni v življenju nič. Tudi sicer o svojem športu govori spoštljivo, z velikim zanosom: »Daje mi občutek svobode, take raznovrstnosti gibanja ni v nobeni drugi športni panogi. Še po 14 letih se čudim kakemu novemu gibu na treningu, ko nekaj deluje, pa ne moreš verjeti, da je sploh mogoče.«
Punce trenutno nima, preprosto ni časa. Na morju ni bil že šest let, če ne celo več. Ko kolovrati od tekme do tekme, se ustavi pri kakem jezeru in se vrže vanj, da pa bi ležal na plaži z vsemi štirimi od sebe – ne, to pa res ni njegov slog. Svojčas so poleti hodili v Paklenico, ki je tik ob morju, da se je lahko metal v vodo, nato pa šel plezat. Raje gre v skalo, doslej je preplezal sedem smeri z oceno 9a, na kar je najbolj ponosen. Še več bi jih, a ga čas baše, »za težke smeri si ga je treba vzeti v izobilju.«
V tej sezoni je cilje presegel že na začetku s 3. mestom v Chamonixu, saj so bile cilj ene stopničke v svetovnem pokalu. »Zelo sem se presenetil tudi s 4. mestom na SP, azijska turneja pa je bila sploh neverjetna. Drugo mesto v Mokpoju je bil en tak korak naprej,« secira letos doseženo Škofic, ki si je prav v Chamonixu dokazal, da sodi v svetovni vrh. »Prej sem bil dostikrat blizu, pa mi podzavest ni pustila, da bi šel višje.« No, naključni mimoidoči so ga začeli na ulici prepoznavati šele, ko se je nedavno lotil medijsko izjemno izpostavljenega podviga in v okviru Red Bullovega promocijskega dogodka preplezal Solkanski most.
»Iskali smo nekaj novega, sam pa sprva nisem vedel, da je to največji kamniti lok na svetu. A ko sem videl fotografije in je bilo videti noro, sem bil takoj za! Vedel sem, da mi s plezalnega vidika podvig ne bo predstavljal večjega izziva, a občutek, ko si nad vodo in v zraku, je res nekaj posebnega, novega. Razmišljam pa že o novih projektih,« pojasnjuje Domen Škofic, ki ga je presenetilo, da si je njegov promocijski nastop na youtubu ogledalo že skoraj 100.000 navdušencev. »Malo smešno pa se mi zdi, da me ljudje prepoznavajo šele po tem dogodku. Raje bi videl, da bi se me spomnili po tekmovalnih dosežkih, ki so precej boljši.«
