Za stopnico višje le s profesionalizmom

Ljubljana – Slovenska reprezentanca si je minuli vikend v Laškem priigrala uvrstitev na svoje 5. evropsko prvenstvo. Eden od najvidnejših igralcev je bil Kristjan Čujec. Osemindvajsetletni reprezentant (igral je 83 tekem in dosegel 42 golov) iz Poljubinja blizu Tolmina je legionar in član italijanskega kluba Asti.

Zmagoslavje v Laškem, kjer ste v odločilni tekmi prepričljivo premagali Češko, 10. reprezentanco s svetovne letvice (Slovenija je 14.), je bilo rutinsko. So uvrstitve na EP že samoumevne?

Zmaga v Laškem je bila vse prej kot rutinska, morda se je zdelo tako, toda za njo stojita odlično delo in temeljita priprava. Tudi brez kančka sreče ni šlo, ampak imeli smo jo pri žrebu. Ta bi nam lahko namenil favorizirane reprezentance, na primer, Španijo, Rusijo, Portugalsko ali Italijo, pa te zmage najbrž ne bi bilo. Češka še sodi v višji kakovostni rang, ampak je premagljiva. Slovenija ne zaostaja veliko in je ob dnevni formi ter vseh drugih dejavnikih lahko tudi boljša. Tako kot je bila v Laškem.

Ali Slovenija sodi med deset najboljših v Evropi?

Vsekakor se gibljemo okoli 10. mesta. Kar je ta trenutek tudi realno, čeprav je krog nam primerljivih reprezentanc bistveno večji kot najožji za vrh. Mislim, da je trenutna uvrstitev optimalna, saj bi za kaj več morali bistveno več vložiti v razvoj dvoranskega nogometa in ga profesionalizirati. Mi pa smo vendarle profesionalci na amaterski ravni. Čehi, denimo, niso.

V Srbiji boste branili četrtfinale z lanskega eura. Je dosegljiv še korak naprej?

V Srbiji bomo branili naš belgijski izid, če se nam bo ponudila priložnost za kaj več, jo bomo poskušali izkoristiti. Pomembno je, da se v izločilnih dvobojih izognemo veliki četverici – Španiji, Rusiji, Portugalski in Italiji –, saj so druge tekmice premagljive.

Ta rod še kar napreduje. Vrhunec pa bo vendarle EP leta 2018, ki ga gosti Slovenija.

Na vsak način živimo za to prvenstvo in upam, da bomo zdržali. Ni lahko vztrajati, saj v Sloveniji ni profesionalizma v dvoranskem nogometu. Večina naših tekmic prihaja iz profesionalnega ustroja, našega krepi in druži srčnost. Seveda tudi talent, kakovost in zdaj tudi »kilometrina«. Moštvo je že dolgo skupaj in se odlično pozna. Smo uigrani in to je v futsalu ena od najpomembnejših podrobnosti, pomembnih za dosego najvišjih ciljev.

Je Slovenija najboljša od držav nekdanje Jugoslavije?

Mislim, da je Hrvaška (15. na lestvici, op. p.) za odtenek pred nami. Njej je zagon dalo EP pred tremi leti, ko se je prebila do polfinala in je izkoristila pozitivno vzdušje. Po EP smo se z njo pomerili v prijateljskih tekmah in me je navdušila. Podobno bi se utegnila dvigniti tudi Srbija (17.).

Vrsto let že igrate v tujini. Igrali ste v Španiji in Azerbejdžanu, zdaj ste v Italiji. Je mogoče zaslužiti ali zgolj dobro živeti?

Razmere so zelo slabe, v obdobju pred krizo je bilo mogoče tudi zaslužiti, zdaj je igralec lahko srečen, če prejema redno plačo. V Rusiji se še da dobro služiti, ampak ne vsakdo. Dvoranski nogomet so razvrednotili Brazilci. V Evropi jih je preveč, zaradi česar je trg zasičen, zaslužki pa nikakršni. Pripravljeni so igrati za minimalne zneske.

Kako je čutiti krizo v Italiji?

Očitna je na veliki sceni v »calciu«, potem si lahko samo mislite, kako je v futsalu. Imam srečo, da je moj klub urejen.