Tiskane izdaje
Pred tremi tedni je minilo že 34 let od vznemirljivega, toda glede na kakovost jugoslovanske košarke neizogibnega dogodka. Bosna je v finalu pokala državnih prvakov v Grenoblu ugnala Emerson iz Vareseja s 96:93 in kot prvi klub iz nekdanje skupne države osvojila naslov evropskega prvaka. Sledili so ji Cibona (1985-86), Jugoplastika (1989-91) in Partizan (1992), z razpadom Jugoslavije pa se je niz prekinil. Tudi letos se nihče iz regije ni prebil niti v drugi krog evrolige, zato pa je v top 16 igralo 36 »nekdanjih bratov« v tujih dresih.
Četrtega aprila 1979 so Sarajevčani delovali v popolnem nasprotju s sovraštvom, ki je pozneje vzklilo na Balkanu. Trener Bogdan Tanjević je z očetovsko roko usmerjal fante z bošnjaškimi, srbskimi, črnogorskimi in hrvaškimi koreninami, med katerimi sta proti Emersonu izstopala veliki osebnostni nasprotji. Prvi je bil asketsko krilo Žarko Varajić iz Nikšića, ki je Italijanom nasul 45 točk in je pri 61 letih še vedno rekorder finalnih tekem evrolige. Drugi pa boem Mirza Delibašić iz Tuzle, ki je poleg polnjenja košev imel kopico drugih igralnih in življenjskih užitkov, a je vseeno zbral 30 točk in potrdil svoj neverjetni talent. Če bi ga nadgradil s kančkom špartanstva, zagotovo ne bi bil le eden od najboljših branilskih virtuozov v zgodovini evropske košarke, predvsem pa bi živel precej več kot 47 let.
Zaradi posledic nemirnega življenja je Delibašić umrl 8. decembra 2001, le dober mesec dni po rojstvu regionalne lige Goodyear, ki naj bi pomagala povrniti veljavo največjim klubom iz nekdanje Jugoslavije. Že dolgo se krešejo razprave, v kolikšni meri je bila uspešna in v kolikšni je omejila razvoj nacionalnih prvenstev in manjših sredin. Običajno prinesejo le pavšalno ugotovitev, da začetek košarkarske krize na Balkanu časovno sovpada z rojstvom današnje lige ABA. Le redki pa upoštevajo, da je športni zanos povsod začel prepuščati mesto komercialnim interesom. Pokrovitelji klubov so se začeli lastniniti in nato umirati, zato v tujino drvijo že »polizdelki« z žogo, odšli so najboljši trenerji, zaradi česar šepa strokovno delo, pa tudi pomen športa in mladina sta drugačna kot pred 20 leti. Posledice časa so boleče, udarile pa so velike in male.
Bosna se denimo podobno kot Split že vrsto let ne more ogniti smrtnemu plesu na robu prepada. In neredko ji je kazalo veliko slabše kot zdaj, ko zaseda 4. mesto v prvenstvu BiH. Pred njo je celo Mladost Mrkonjić Grad, kajpada pa tudi Široki Brijeg in Igokea. Moštva spadajo v različne dele etnično razklane države, a že imajo nekaj starega pridiha. Pri Igokei iz Republike srbske denimo spet igrajo skupaj Srbi, Črnogorci, Američani, Hrvat, Slovenec, fantje iz BiH z mešanim poreklom ... Z ambicijami in podjetnostjo so se povsem približali evroligi, ki so si jo na parketu pravzaprav že zaslužili, v četrtek pa bodo v mikroskopskih Laktaših nasledili Beograd, Zagreb, Ljubljano in Tel Aviv v vlogi prirediteljev finalnega turnirja lige ABA. V glavnem zato, ker ne iščejo opravičil za razočaranja, temveč po stari formuli – pot do uspeha.
