ZDA končno dobile boksarskega šampiona prihodnosti

Ljubljana – Po dolgem času se je onstran Atlantika vendarle spet pojavil boksar, ki bi lahko že v kratkem zavladal svetu v kraljevski težki kategoriji. Ameriški ljubitelji te plemenite borilne veščine namreč veliko pričakujejo od Deontaya Wilderja, ki ima – kakor trdijo poznavalci – pravzaprav vse, da postane velik šampion.

Wilder je nov »čudežni orjak« boksa. Čeprav se je začel z njim ukvarjati šele leta 2005, je že čez tri leta na olimpijskih igrah v Pekingu zablestel z bronasto kolajno. Do nje se je torej dokopal s samo tridesetimi amaterskimi dvoboji, kar je vsekakor podvig brez primere. Ker je bilo to povrhu takrat celo edino boksarsko odličje za ZDA, so ga začeli v domovini kovati v nebo in primerjati s svojimi največjimi asi športa trdih pesti, kar se je po Wilderjevem blestečem nadaljevanju kariere v poklicnem ringu le še stopnjevalo.

»Bronasti bombarder«, kakor si je Wilder nadel vzdevek (kajpak v spomin na svojega velikega vzornika Joeja Louisa, ki so ga klicali »rjavi bombarder«), je prvi profesionalni obračun opravil z odliko, potem ko je 15. novembra leta 2008, torej le tri mesece po olimpijskih igrah v Pekingu, že v drugi rundi prisilil k vdaji rojaka Ethana Coxa. Od tedaj ruši vse pred seboj. V pičlih petih letih je nanizal 28 dvobojev in ravno toliko zmag – prav vse z nokavtom! Dvignjenih rok je zapustil tudi svoj zadnji obračun konec letošnjega aprila v Sheffieldu, kjer je že v uvodni rundi spravil na kolena Britanca Audleyja Harrisona, olimpijskega prvaka iz Sydneyja '00.

Novo predčasno zmago je 27-letni Američan napovedal tudi za 9. avgust, ko se bo v Indiu v Kaliforniji udaril z beloruskim »belim volkom« Sergejem Lijahovičem (25 zmag, 16 s k. o., 5 porazov), nekdanjim svetovnim prvakom združenja WBO. »Odšel bom tja, ga nokavtiral in tako nadaljeval svoj zmagovalni niz!« je samozavestno napovedal Wilder in pripomnil, da se želi čim prej bojevati za naslov svetovnega prvaka. »Če hočem biti najboljši, moram boksati z najboljšimi. Zdaj sta to brata Kličko, ki si lastita, kar si želim imeti tudi sam, namreč vse pasove,« je poudaril »bronasti bombarder«, ki mu je prav vseeno, s kom od njiju bi se pomeril najprej.

Da je že pripravljen na ukrajinska zvezdnika, se je 201 cm visoki Američan – kot je sam omenil – navsezadnje že prepričal na skupnem treningu. Na njem je Wilder, ki ga je že na začetku poklicne kariere pod svoje okrilje vzel znameniti Oscar De La Hoya oziroma njegov Golden Boy Promotions, naredil precejšen vtis tudi na Vladimirja Klička (60 zmag, 51 s k. o., 3 porazi), ta bo 5. oktobra v Moskvi proti Rusu Aleksandru Povjetkinu (26 zmag, 18 s k. o., brez poraza) branil naslove svetovnega prvaka po različicah IBF, WBA in WBO. »Deontay je bil najboljši 'sparing' partner, kar sem jih imel doslej. On je gotovo bodoči zvezdnik težke kategorije,« 37-letni Ukrajinec ne dvomi, da je pred deset let mlajšim boksarjem iz Tuscaloose v Alabami še zelo svetla prihodnost.

Zanimivo, da je Wilder dolgo sanjal o uspešni športni poti v ameriškem nogometu ali košarki. Račune mu je nato leta 2005 nekoliko prekrižalo rojstvo hčerke Naieye, ki je na svet privekala s t. i. boleznijo spino bifido oziroma »hrbtenično režo«, zaradi katere ne more hoditi. Da bi lahko plačeval za njene operacije in zdravniško oskrbo, je opustil misel na nadaljevanje študija in začel hoditi v dve službi. Čeprav se je moral zaradi tega odpovedati sanjam, da bi mu uspelo v ameriškem nogometu ali košarki, še zdaleč ni izgubil upanja na uspešno športno kariero. Nove izzive je pač videl v boksu, v katerem njegovi cilji segajo vse do šampionskega pasu. Doslej je na najboljši poti do njega. Tudi zaradi božjega daru, kakor je opisal svojo hčer. »Če ne bi bilo Naieye, ne bi začel boksati in potem tudi ne bi bil tu, kjer sem. Ona je moj največji navdih in naredil bom prav vse, da bi ji omogočil varno prihodnost ...«