Želela je dokazati, da lahko kljub vsemu zmore

Celje – Po zaslugi zlate Tine Trstenjak (do 63 kg) in srebrne Ane Velenšek (do 78 kg) je bilo 31. svetovno prvenstvo v judu, ki se je z ekipnimi boji včeraj izteklo v Astani, najuspešnejše doslej za Slovenijo. Po sobotni vrnitvi v domovino sta 25-letna Celjanka in leto mlajša borka iz Šmartnega v Rožni dolini med drugim spregovorili tudi o olimpijskih igrah prihodnje leto v Riu de Janeiru, kjer bosta prav tako naši vroči železi.

Kdo je vajin največji vzornik in zakaj?

Trstenjak: Urška Žolnir, ker vem, koliko truda je vložila, kakšno pot je prehodila in kako se ji je to obrestovalo. Upam, da bom šla po njeni poti.

Velenšek: Klubski kolegici Urška Žolnir in Lucija Polavder, ki sta dosegli res veliko; ne le v judu, temveč tudi na drugih področjih. Zgled sta lahko tudi rodovom, ki še prihajajo.

V čem je čar juda in zakaj bi ga priporočili, denimo, otrokom?

Trstenjak: Koristen je, ker z njim razvijaš telo in možgane. Za otroke je dober zaradi motorike, naučijo se padati, kar pride nemalokrat prav v vsakodnevnem življenju.

Velenšek: Jaz sem ga začela trenirati iz radovednosti, otrokom pa bi ga priporočila predvsem zaradi razvoja koordinacije. Če želiš osvajati kolajne na največjih tekmovanjih, pa se mu moraš posvetiti stoodstotno – tako telesno kot psihično. Čeprav to morda ni videti, gre za izjemno zahteven šport.

Katera je vajina najhujša in najljubša tekmica?

Trstenjak: Nimam najhujše in najljubše. Če hočeš zmagati, moraš premagati vsako. In za sleherno se s trenerjem Marjanom Fabjanom posebej pripraviva.

Velenšek: Glede na najine medsebojne dvoboje (0:7 v zmagah) je moja najhujša vsekakor Američanka Kayla Harrison, olimpijska prvakinja iz Londona '12. Takšna, za katero bi rekla, da bi se posebej rada borila z njo, pa ne obstaja.

Kateri je bil vajin doslej najsrečnejši in najtežji trenutek v športu?

Trstenjak: Najsrečnejša sem bila v četrtek, ko sem postala svetovna prvakinja, najtežje obdobje pa sem doživljala nekaj tednov pred odhodom v Astano, ko so mi že obljubili službo v Slovenski vojski, pa jo potem preklicali. To je bila res slaba novica, o kateri pa med tekmovanjem nisem razmišljala. Morda me je res malo podžgala, želela sem dokazati, da lahko kljub vsemu zmorem. Vesela sem, da mi je uspelo.

Velenšek: Za najsrečnejše bi – potem ko sem prebolela petkov finalni poraz in ugotovila, da drugo mesto na svetovnem prvenstvu kljub vsemu ni tako slabo – vendarle izbrala trenutke po osvojitvi srebrne kolajne. Najhujše pa je bilo obdobje po olimpijskih igrah v Londonu, ko sem se morala spet »sestaviti v glavi« in vse začeti znova.

Ali sta že kdaj pomislili na to, da bi se prenehali ukvarjati z judom?

Trstenjak: Leta 2010, ko sem se znašla v težkem obdobju in nisem več zmagovala, sem za nekaj mesecev že nehala trenirati. A potem sem se vrnila, s trenerjem sva se dogovorila za zamenjavo kategorijo, nakar mi je šlo spet počasi navzgor.

Velenšek: Menim, da vsak športnik kdaj pomisli na to, pri meni je šlo na srečo zgolj za manjše krize. Ko sem jih prebrodila, sem prišla do spoznanja, da takrat sploh ni bilo tako slabo, kot se mi je zdelo.

Katere so vajine prednosti in slabosti?

Trstenjak: Moja prednost je ta, da sem precej gibčna in gibljiva, tako da se znam rešiti iz večine položajev. Slabost pa je ta, da sem za svojo kategorijo majhna, na kar sicer nimam vpliva. Zato s trenerjem temu prilagajava mojo taktiko.

Velenšek: Eden od mojih adutov je zagotovo višina, pomanjkljivost pa je zagotovo teža; s 76 do 78 kilogrami sem namreč lažja od svojih najhujših tekmic. Za to kategorijo bi bilo idealno, če bi imela 80 kilogramov.

Do kam segajo vajini cilji?

Trstenjak: V tem trenutku si želim ostati predvsem zdrava in čim bolj slediti trenerjevemu programu. Kar zadeva pa tekmovanja, bi rada še naprej prikazovala čim boljše borbe, saj vem, da mi to prinaša dobre rezultate.

Velenšek: Želim se uspešno pripraviti za olimpijske igre, v Rio de Janeiro priti nepoškodovana in tam dati vse od sebe.

Na kaj najprej pomislita ob omembi olimpijskih iger prihodnje leto v Riu de Janeiru?

Trstenjak: Da je do tja še daleč in se lahko v tem času zgodi marsikaj, zato o njih tudi še nočem preveč razmišljati.

Velenšek: Da bo treba še veliko trenirati.

Kje so vajine meje?

Trstenjak: Ni jih.

Velenšek: Ne vem, ampak običajno je tako, da ko že misliš, da si prišel do meje, ugotoviš, da imaš vseeno še rezerve.