Zunajserijski šampion

Konec novembra bo minilo natančno deset let od enega najbolj veličastnih dni v slovenski gimnastiki (pa tudi športu), ko sta Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan v razmaku dobre ure osvojila naslova svetovnih prvakov na bradlji in drogu. Po nepozabnem Melbournu 2005 je tudi padla obljuba o gimnastičnem centru Pegan-Petkovšek (ki so mu kasneje dodali še priimek Mira Cerarja), katerega gradnja se je po stari slovenski navadi dodobra zavlekla. Prihodnji mesec ali vsaj decembra naj bi dvorana, s katero bodo telovadci končno dobili primerne razmere za vadbo, le odprla vrata, ironija pa je, da v njej ne bo treniral ne eden ne drugi akter …

Potem ko se je pred dobrima dvema letoma poslovil Pegan, je ta teden konec kariere naznanil še Petkovšek. Po eni strani pričakovano, po drugi tudi ne. Da ima težave s poškodbami, je bilo pač jasno že dalj časa, a še pred dobrim mesecem so mu treningi vlivali optimizem za bližnje SP. Ne le, da bo nastopil, ampak da bo v igri tudi za kolajno. Njegova ocena je bila gotovo pravilna, kdo bo znal oceniti svoj domet, če ne nekdanji dvakratni svetovni ter štirikratni (od tega trikratni zaporedni) evropski prvak. In dobitnik še šestih kolajn na teh dveh tekmovanjih!

Za Petkovškom je zares izjemna kariera, ena najboljših v slovenski športni zgodovini, na vrhu pa se je obdržal kar 15 let, od srebra na EP 1998 v St. Peterburgu do brona na EP 2012 v Montpellieru. Na prvenstvih stare celine je njegova statistika neverjetna, saj se je na 14 kar dvanajstkrat uvrstil v finale in osvojil devet kolajn, takšna stalnost je nekaj res posebnega, zunajserijskega. Ne glede na to, da lahko v gimnastiki že milimeter loči poraženca od zmagovalca, je bil svojčas tako suveren vladar, da ga ni moglo nič spraviti iz tira, s tekmeci se je že poigraval. Pisal je poezijo, letel kot metuljček, med OI v Atenah in OI v Pekingu je osvojil kolajno na prav vseh velikih tekmovanjih, na katerih je nastopil! Torej na dveh SP in štirih EP, pet jih je bilo zlatih, njegovi uspehi so v tistem času postali samoumevni, vsakdanji, tudi premalo cenjeni. Četudi je bila to kariera presežkov, pa mu do popolnosti vendarle manjka en kamenček v mozaiku – seveda olimpijska kolajna, ki mu očitno ni bila usojena. Če bi imel več priložnosti, bi bržčas osvojil tudi to, a to je že druga zgodba.

Tudi ta »anomalija« pri večini ne bo poslabšala mnenja o njem, saj gre za telovadca od glave do peta, ob tem pa tudi za enega naših najbolj iskrivih športnikov, ob katerem je le malokdo ostal ravnodušen. Legendo, bi dejali številni. Gimnastika mu je tri desetletja lepšala življenje, zaradi nje se je vsako jutro zbudil srečen, še preden si je ustvaril družino, mu je pomenila vse, bil je gimnastika. Koliko je on pomenil gimnastiki, pa bo še bolj jasno kaj kmalu, saj bo za njim nastala velika praznina, ki je ne bo mogoče zapolniti, slovensko telovadno druščino zdaj res čaka soočenje z realnostjo. Ta bo kruta, Petkovšek ocenjuje, da se bo treba zadovoljiti z eno kolajno z velikih tekmovanj na 10 do 20 let …