Tiskane izdaje
Deset- ali dvanajstletni dečki in deklice so v dresih, podobnih nogometnim, z na koncu ukrivljenimi palicami v rokah samozavestno zavzeli igrišče v športni dvorani tretje murskosoboške osnovne šole in se pripravili. Na pisk sodnika so se pognali za rumeno plastično žogico in se po meni neznanih pravilih začeli s palicami spopadati zanjo, si jo podajati, predvsem pa hiteti z njo proti nasprotnikovemu golu, ki ga je branil z debelimi zaščitnimi oblačili in čelado do nespoznavnosti obložen vratar. Žogica je včasih švigala tako hitro, da ji je bilo težko slediti z očmi, odbijala se je od nizke stranske ograje, a mladi igralci so bili ves čas ob njej in z njo. Igra je bila hitra, dinamična in zahtevna ter zanimiva tudi nepoznavalcu, kot sem bil jaz.
V tem mesecu v Lendavi, Murski Soboti in Puconcih poteka državno prvenstvo v dvoranskem hokeju in dečki in deklice z opisane nedeljske tekme so bili najmlajši udeleženci tega prvenstva.
Po uvodnem turnirju v Lendavi je bil turnir, ki sem ga spremljal, minulo nedeljo, še eden sledi prihodnjo nedeljo, zadnjo v januarju, 7. februarja pa bo v Zeleni dvorani v Puconcih finalni turnir, ki bo prinesel letošnje državne prvake.
Toda na številnih tekmah različnih starostnih skupin igralcev se na vseh štirih turnirjih pojavljajo imena samo treh krajev in treh klubov: HK Lipovci, HK Moravske Toplice in HK Triglav Predanovci. Državno prvenstvo je tako hkrati tudi prekmursko prvenstvo, zlobneži bi ga lahko poimenovali tudi prvenstvo treh vasi. To so namreč še edini kraji v Sloveniji, v katerih se je ohranil hokej na travi in dvoranski hokej in našteti trije klubi so še edini delujoči v državi. Kakšnih 250 aktivnih igralcev premorejo in dovolj trenerjev in sodnikov, da lahko ta šport še ohranjajo pri življenju, a za resno in kakovostno delo je to vsekakor premalo, sem med turnirjem izvedel od nove predsednice Zveze za hokej na travi Slovenije Sanje Kropec. Zato so lansko leto klubi izvolili novo, mlajše in ambicioznejše vodstvo slovenske zveze za hokej na travi, ki naj bi poskrbelo za ponovno oživitev tega športa tudi v Sloveniji in za njegovo ponovno povezavo v evropsko in svetovno zvezo. V zadnjih letih je namreč zaradi krize pri nas šlo samo še navzdol.
Hokej na travi je v svoji zgodovini v Sloveniji že videl veliko boljše čase. V Ljubljani so ga začeli igrati že pred prvo svetovno vojno, a sta obe vojni zavrli njegov razvoj. Po drugi vojni so ta šport na pobudo kapetana Šubata ponovno oživili leta 1948 v Ljubljani, v naslednjih letih pa se je hitro razširil po Sloveniji in so ga igrali tudi v Mariboru, Celju, v Senovem, Krškem in od leta 1957 tudi v Murski Soboti, kjer je bil njegov začetnik profesor telesne vzgoje Evgen Titan. Leta 1965 je bilo v Sloveniji rekordnih devet klubov, od tega kar pet v Pomurju - dva v Murski Soboti, po eden v Lipovcih in na Tišini ter eden v Gornji Radgoni. Že takrat je bilo torej Pomurje oziroma Prekmurje nekakšna trdnjava hokeja na travi in to je ostalo vse do danes, ko je ta šport zamrl povsod drugod. Nazadnje sta ugasnila HK Svoboda Ljubljana (leta 2004) in HK Murska Sobota, ki je nehal delovati leta 2009, najpomembnejši razlog za umiranje klubov pa so bile nove tehnične zahteve za igrišča. Z razvojem hokeja na travi se je namreč prešlo z naravne trave na igrišča z umetno travo, teh pa si večina klubov ni mogla privoščiti, pravi podpredsednik zveze in predsednik HK Moravske Toplice Jože Črnko. Tudi zato so preživeli samo našteti trije klubi, saj so si ti uspeli pravočasno zgraditi igrišča z umetno travo, ki so edina tri v državi. »Deloma pa je vzrok za zaton hokeja na travi tudi njegova fizična zahtevnost, saj je na primer neprimerno zahtevnejši od nogometa,« pravi Črnko, ki priznava, da je ta šport tudi drag. Palica za hokej stane namreč okrog 100 evrov in igralca vzdrži eno sezono. Ker se palice za dvoranski hokej - ta je nastal, da bi igralci hokeja na travi premostili mrtvo zimsko sezono - in za hokej na travi razlikujejo, pa mora vsak igralec imeti vsaj dve palici na sezono. Še veliko dražja je oprema vratarja, ki stane od 1000 do 1500 evrov, zato klubi vse težje zagotavljajo dovolj denarja in vedno več morajo prispevati starši otrok,ki se ukvarjajo s tem športom.
»Toda pri nas bo hokej vedno ostal,« je prepričan predsednik HK Lipovci Franc Maučec mlajši, ki pravi, da je ta šport v petih desetletjih prežel celo njihovo vas. Ni hiše, v kateri se ne bi kdo nekoč ali še sedaj ukvarjal s hokejem na travi, zato tudi ni težko dobiti mladih članov, ki nadaljujejo tradicijo svojih staršev ali celo že starih staršev, in ni težko zbrati dovolj ljudi za delovne akcije. »Tudi letos se pripravljamo na takšno akcijo, saj bomo dotrajano umetno travo na našem igrišču s prostovoljnim delom zamenjali z novo, ki bo na vodni podlagi in bo prva te vrste pri nas,« pravi Maučec.
Ponovno oživljena Zveza pa naj bi že letos vzpodbudila ustanovitev dveh novih klubov v Lendavi in morda v Lenartu, razmišljajo pa tudi o gradnji nacionalnega hokejskega središča nekje v Prekmurju, kjer bi izobraževali kader in hokej znova širili po Sloveniji, da ne bi bil več takšna neznana eksotika. Kajti v svetu je hokej na travi vse prej kot eksotični špot, me opozori Jože Črnko. »Hokej na travi je od leta 1908 poleg vaterpola prvi kolektivni olimpijski šport, sedaj pa je eden najmnožičnejših športov na svetu. Na olimpijskih igrah ima več gledalcev kot nogomet, v Indiji je to nacionalni šport številka ena in Indijcem pomeni približno to, kar pomeni namizni tenis Kitajcem. Zelo je razširjen v Angliji, Nemčiji, zelo napreduje v Belgiji, močan je tudi v Rusiji in na Poljskem, na Nizozemskem pa je postal pravo množično gibanje, saj je tam 400.000 aktivnih igralcev in imajo na primer tudi selekcijo U80 z več kot dvesto igralci, starejšimi od 80 let. Zato ni vrag, da se hokej ne bi znova prijel tudi pri nas.«
