Gogijeva pravila igre, Gogijeva kolajna

Po imenitni polfinalni predstavi in moštvenim obstreljevanjem že bivših šampionov iz Španije je nekdanji košarkarski reprezentant Domen Lorbek povedal, kar drži kot pribito. Slovenija je Goran Dragić! Ni kaj, najboljši evropski plejmejker jo je igrivo in zelo preudarno vodil na parketu ter spretno tudi zunaj njega. Besede po šovu proti Špancem, da naloga še ni opravljena, ker je v igri še naslov evropskega prvaka, razkrivajo, da je Gogi postal Američan. Tekmovalec in zmagovalec! A z značajem prijaznega fanta, ki z nasmehom in iskrivostjo spodbuja soigralce ter širi pozitivno energijo med navijače.

Če sem še tako sestavljal kamenčke, jih nisem mogel sestaviti v mozaik za kolajno. Niti takrat, ko so se EP odpovedovali nekateri najboljši posamezniki drugih reprezentanc. Tudi zato sem brez povišanega srčnega utripa spremljal tekme. Do četrtfinala in bržčas ključnega dvoboja na evropskem prvenstvu z zelo nadarjeno Latvijo. Njo sem izpustil zaradi zdravja. Trikrat sem prestavil tipko na »črnogorcu«, le toliko, da sem videl, kako se tekma razpleta. Zadnjič sem preklopil, ko je na semaforju kazalo, da je še sedem sekund do konca. Prednost je znašala neulovljive štiri točke. Srčni utrip se mi je takoj spustil z infarktnih 150, 160 utripov na življenjskih 70.

Če kaj težko spremljam neobremenjeno, je to košarkarska tekma izenačenih tekmecev. V primerjavi z nogometno, ki na povsem drugačen način vzbuja strasti in čustva, se mi zdi, kot da sedim na električnim stolu in se neprenehoma tresem. Spremenim se v znamenitega navijača »soseda«. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem nekoč tu in tam vrgel kakšno žogo na koš in vsaj malo začutil, kaj pomeni prevzeti odgovornost na igrišču ali kako se obnašati v slačilnici in zunaj nje. Pa čeprav še nisem uporabljal britvice, ko sem bil le kost in koža, ko sem imel veliko centimetrov premalo za resnega košarkarja, »pleja«, ko sem bil daleč od želje, da bi se resneje lotil košarke, in nisem upošteval pokojnega Vojka. Za mene je bila košarka le ulična igra, ki se je z vmesnim poskusom, da bi morda bila kaj več, začela in končala enako: z rekreacijo »na nož«. Za nameček s »fuč« kolenom.

Ni skrivnost, da brez Goranove odobritve Igor Kokoškov ne bi bil selektor. Bržčas ga je kar sam izbral. Presodil je, da je Anthony Randolph »odstrelil« Alena Omića. Goran je pod svoje okrilje mentorsko vzel Luko Dončića. Goran je odločil, da bo ta euro njegov zadnji (do Špancev?) in zato poseben. Še marsikatera druga odločitev je bila Goranova, vendar nikoli ni bila v navzkrižju s Kokoškovo. Bila sta enakih zamisli in podobne vizije. Ujela sta se, še preden je nadvse umirjen Srb prevzel reprezentančne vajeti v svoje roke in v nasprotju z, na primer, vedno jeznim Juretom Zdovcem.

Pa vendar me Goran doslej ni prepričal, da bi se lahko prelevil v osebnost z zmagovalno avro in vodjo. A je pokazal, s Kokoškovim vred, da obstaja tudi drugačna pot do zmag in ustvarjanja zmagovalnega ter srečnega moštva.

Nisem podpiral Goranove (in še nekaterih posvečenih mož) privatizacije reprezentance. A saj veste, cilj opravičuje sredstva. Goran je veliko tvegal in zmagal.