Imel sem srečo, nisem blestel

Istanbul – Po prvem delu EP je Anthony Randolph pritegnil številne poglede, saj v Helsinkih ni igral na ravni enega najboljših krilnih centrov evropskih igrišč. Vprašanj ni manjkalo: ali ni dovolj dobro pripravljen, morda slovenska reprezentanca ni dovolj velik izziv zanj, ali je uvidel, da se stvari odvijajo dovolj gladko tudi brez njegovega šova? Odgovoril je v soboto kot najboljši strelec dvoboja z Ukrajino.

Ob začetku izločilnih bojev ste prvič dosegli več kot deset točk: v 20 minutah igre ste jih zbrali 21. Ste bili bolj motivirani ali tekmec ni bil na pričakovani ravni?

Čeprav potek tekme in končni rezultat tega ne potrjujeta, ima Ukrajina dobro moštvo. Zato smo morali igrati na polno od prve minute in privoščili smo si le malo nihanj. Imel sem srečo, da je pri metih žoga našla pot skozi mrežico, ne bi pa rekel, da sem blestel, saj sem zbral le tri skoke. Takšna je košarka, prihodnjič bodo morda podobni poskusi zleteli mimo. Večje število točk še ne pomeni, da si igral bolje. Imamo odlične branilce, ki na tem prvenstvu igrajo zelo učinkovito, zato poskušam v obrambi igrati tako, da bi bil čim bolj koristen moštvu. V napadu imamo veliko opcij.

Ste pričakovali tako lahko nalogo?

Imenitno smo opravili delo, predvsem pa smo še enkrat igrali kot moštvo, tako kot na celotnem EP. Predvsem v obrambi smo dihali kot eden, kar nam je omogočilo številne lahke koše. Strokovni štab vrhunsko opravlja svoje delo pri pripravi na tekmečeve igralce, zato je vsak od nas natanko vedel, kaj lahko pričakuje.

Na vaše koše so navijači čakali dlje, kot so si obetali. Zakaj?

Reprezentanca je nova izkušnja zame. Na zbor nisem prišel najbolje pripravljen, zato sem se nekaj časa lovil.

Ste pred začetkom občutili večji pritisk, ker je lahko vsak nastop že zadnji na prvenstvu?

Ne. Zavedali smo se le, da moramo čim bolje opraviti svoje delo. Dragocen je tudi Goranov prispevek v vlogi kapetana. Spodbuja nas, a hkrati ne dovoli, da bi kdo poskusil izstopati ali da bi se uspaval. Lepo je bili član takšnega moštva, rad imam vse fante in uživam z njimi. Nasploh je igranje z Goranom zelo dragocena izkušnja. Vsi v moštvu se lahko veliko naučimo, ko ga opazujemo, kako organizira igro in spretno prodira med višjimi tekmeci.

Vaš klubski soigralec Luka Dončić se je pri 18 letih približal trojnemu dvojčku na tekmi članskega EP. Kaj najbolj občudujete pri njem?

Da je bil na igrišču neverjeten, toda čim je stopil s parketa, je bil le eden od fantov.

Naslednje ovira bo Latvija, o kateri še niste veliko razmišljali. Verjetno pa se zavedate, da bo šlo za tekmo četrtfinala EP.

Vse bo odvisno od nas. Dokler bomo igrali kot kolektiv, bomo zelo konkurenčni; tudi proti najboljšim. Ni pomembno, kako začneš prvenstvo, ampak kako ga končaš. Če bomo vztrajali na dosedanji poti, je meja zgolj nebo.

Šest sezon ste igrali v ligi NBA, doživeli sanjski preblisk Lokomotiva Kubana v evroligi pod taktirko Georgiosa Bartzokasa, pri Realu vas vodi Pablo Laso. Kako doživljate Igorja Kokoškova?

Je odličen strokovnjak, eden od najboljših, s katerim sem sodeloval doslej. Zna voditi moštvo in plodno sodelovati s pomočniki. Včasih imam celo občutek, da pretiravajo pri iskanju najmanjših podrobnosti, ki bi nam lahko prišle prav, toda po vsaki tekmi uvidim, da je bilo potrebno. Nikoli ne veš, v katero smer lahko zaide potek. Naši trenerji nasploh garajo na EP, dolgo v noč proučujejo posnetke, da bi nam na pladnju postregli z vsemi potrebnimi podatki. Na takšnih prvenstvih je toliko bolj dragoceno, saj nimaš toliko časa za pripravo na tekmeca kot v klubu. Včasih med dvoboji ne mine niti 24 ur.