Nihče jih ne podcenjuje, a vsi se težko motivirajo

Helsinki – Po dnevu počitka za slovenske košarkarje prihaja dan sproščenega užitka. Islandija pač ni le daleč najskromnejša reprezentanca skupine A, ampak je tudi edina med 24 udeleženkami eurobasketa, ki še ni dosegla zmage na celinskih prvenstvih. In slabo ji kaže tudi letos.

Za Islandce od nekdaj velja, da imajo težave pri sestavi moštva, saj se visoki fantje raje odločajo za igranje rokometa, ki je v otoški državi s komaj 330.000 prebivalci precej bolj priljubljen (in uspešnejši) kot košarka. Zaradi omejenega igralskega kadra so bila velika tekmovanja dolgo nedosegljiva, leta 1992 jih je denimo Hrvaška potolkla kar s 124:51. Pred dvema letoma so se prvič uvrstili na EP in prikazali prav spodobne predstave, saj sta jih z visoko prednostjo odpravili le Španija in Srbija. Z Nemčijo so izgubili s šestimi točkami razlike, z Italijo s sedmimi, s Turčijo celo po podaljšku.

Letos imajo domala enako zasedbo, istega selektorja Craiga Pedersena iz Kanade in še naprej igrajo zelo srčno, a jim gre precej slabše od rok. Grčija jih je prekosila za 29 točk, Poljska za 30, Francija za 36 ... Ob takšnih rezultatih bi pri nas že sredi prvenstva letele glave, številni islandski navijači pa neskončno uživajo in glasno spodbujajo svoje ljubljence z znanim repertoarjem z nogometnih štadionov. Zanje je branilec Jon Arnor Stefansson, ki je bil v sezoni 2003/04 celo član Dallasa, a v ligi NBA ni igral niti minute, uveljavil pa se je v Španiji pri Valencii, Granadi, Zaragozi in Unicaji ter v Italiji pri Romi in Benettonu, junak tudi pri 35 letih. Zelo cenijo še dirigenta francoskega Chalonsa, Martina Hermannssona in krilo Haukurja Palssona (Cholet), ki na EP dosegata 11,3 točke na tekmo, a priznavajo, da reprezentanco tepe pomanjkanje visokih mož. Višji od 202 cm je le Tryggvi Hlinason (216 cm) iz Valencie, ki je star šele 19 let.

V takšnih okoliščinah si Islandci želijo igrati na odprtem igrišču, saj so pri postavljenih napadih v glavnem obsojeni na mete z velike razdalje. Njihova igra je zato nenavadna in od vsakega tekmeca zahteva privajalno obdobje. V obrambi so namreč izjemno agresivni in si izdatno pomagajo z rokami, da bi lahko čim prej zdrveli na nasprotno stran igrišča in ohranjali visok ritem igre. Nekaj težav je imela tudi slovenska reprezentanca ob lanskem pripravljalnem soočenju na Dunaju, ki ga je dobila z 98:68, a izgubila prvo četrtino. V že kar veliki zadregi pa se je znašla v tekmi kvalifikacij za EP 2001 v Reykjaviku, saj so gostitelji po treh četrtinah še vedno vodili. Ob zmagi Slovenije z 90:80 je bil najboljši Marko Tušek s 23 točkami, ki je nehote zadel bistvo: »Nismo jih podcenjevali, toda za takšne dvoboje se je vedno težko motivirati ...«