Parker končno do zlata in naziva MVP?

Ljubljana – Lov za evropskim zlatom za Tonyja Parkerja že dolgo ni več le eden od ciljev njegove bogate športne poti, ampak projekt vrhunske kariere. V drevišnjem finalu bo imel izjemni Francoz odprto pot, da postavi piko na i rasti zdajšnjega rodu galskih petelinov in hkrati postane najboljši igralec EP.

Če bo nadaljeval v podobnem strelskem ritmu kot doslej, se mu nasmiha še en statistični rekord, saj bi na večni lestvici strelcev prvenstva stare celine lahko skočil na prvo mesto pred legendarnega Grka Nikosa Galisa, ki vodi s 1004 točkami. Z 32 točkami v polfinalu proti Španiji je Parker namreč že preskočil Dirka Nowitzkega, če bi danes proti Litvi prispeval novih 21, bi »padel« tudi Galis. Pa čeprav je številčni izkupiček treba gledati z dveh plati: Galis je namreč mejo 1000 točk prebil na 32 tekmah, Parker (zdaj 984) jo bo, kot kaže, na 59. Dosedanje predstave govorijo v njegovo korist, saj je le na zadnjih štirih dvobojih nanizal 32 (Španija), 27 (Slovenija), 10 (Srbija) in 23 točk (Latvija).

Izjemni Francoz, ki je reprezentanco popeljal do evropskega srebra 2011 in brona 2005, poleg tega je bil tudi mladinski evropski prvak leta 2000 in trikratni šampion NBA, ne skriva svoje lakote po evropskem vrhu. »Tisti, ki poznajo košarko, vedo, kako težko se je dvakrat zapored prebiti v finale prvenstva stare celine. A to še vedno ni tako dobro kakor osvojiti zlato. Pred dvema letoma smo se veselili, ker smo si s finalom zagotovili nastop na olimpijskih igrah, in to je vplivalo na naš finalni nastop proti Španiji. Tega si zdaj ne smemo privoščiti. To, da smo si zagotovili kolajno in nastop na SP 2014, ne šteje nič. Pomembno je le zlato. A za takšen cilj moramo biti zbrani, saj je Litva hud zalogaj. Proti Španiji je bilo vidno, da sem bil živčen, ko sem videl, s kakšnim strahom smo se lotili tekmeca, zato sem fantom v slačilnici jasno povedal, da se nimamo česa bati,« je pot za napad na vrh začrtal 31-letnik, o katerem so Litovci razmišljali, še preden so se po preboju v finale podali pod prho. Jasno jim je namreč, da se bo na njegovem hrbtu lomila odločitev o zlatu.

Dvoboj drugega dela, ki so ga Litovci dobili s 76:62, je za oboje pozabljen. »Finale bo druga zgodba, pravzaprav je bilo na tem EP tako vsak nov dan, toliko presenečenj in obratov je bilo. Tedaj se nekateri niso počutili dobro, koga so mučile tudi poškodbe, zdaj je lahko obratno. Francozi igrajo povsem drugače, po četrtfinalu je postalo jasno, da so ujeli formo,« je opozoril že Jonas Mačiulis, potem ko je s soigralci soglasno napovedal, da jih zdaj zanima le zlato. Arvydas Sabonis je pač dobro vedel, zakaj je na selektorski stolček potegnil Jonasa Kazlauskasa, ki je Litvi že leta 2000 prinesel olimpijski bron in leta 1999 odigral odločilno vlogo pri tem, da je Sabonis nastopil še na enem prvenstvu stare celine. »Bil je čas, da mu povrnem vse, kar je naredil zame, in bolje kakor s kolajno mu ne bi mogel,« je dejal Kazlauskas.