Prvič in zadnjič

Strokovnjaki so si pred jubilejnim, a zaradi odsotnosti številnih asov oslabljenim 40. evropskim prvenstvom v košarki enotni. Še nikoli ni bilo toliko kandidatov za visoke uvrstitve in tako malo favoritov, ki bi jih brez kančka dvoma videli na odru za zmagovalce.

Med možnimi prijetnimi presenečenji je slovenska reprezentanca, čeprav je celo največje optimiste navadila na previdnost. Njeni kronisti smo v minulih četrt stoletja iskali oprimke za vedre misli v marsičem, tudi v pravljičnih številih, ljudskih izrekih in ugodnih okoliščinah, ki bi ji morali iti na roko. A jih po nesrečnih razpletih vedno znova preklinjali.

Pred prvim nastopom na EP 1993 smo računali na začetniško srečo, a je načrte pokvaril krstni polom proti Belgiji. Sfižil se je tudi rek v tretje gre rado, saj so bili izbranci Andreja Urlepa le dva meseca po Olimpijinem podvigu na finalnem turnirju evrolige 1997 kos le povojno razrvani BiH. Bolj naklonjena sta nam bila sedmo EP, saj se je Slovenija leta 2005 prvič prebila v četrtfinale in na svetovno prvenstvo, ter deveto štiri leta pozneje zaradi najvišje uvrstitve doslej, toda tudi ob vrnitvi iz Beograda in Katovic je ostal grenak priokus zaradi porazov z Nemčijo in Srbijo, ki skelita še danes. V nič je šla litovska desetica, o domačem eurobasketu 2013 si še vedno nismo enotni, ali je bilo 5. mesto razočaranje ali uspeh, v 12. poskusu na EP pa je 12 slovenskih velikanov pristalo na 12. stopnički.

Po najskromnejši uvrstitvi v zadnjih 16 letih je pred vrati prvenstvo resnice. Vraževerni se križajo, ker bo za slovenske košarkarje 13. po vrsti, večni optimisti ostajajo zvesti svojemu značaju, realisti pa ga pričakujejo v znamenju dveh besed. Prvič in zadnjič.

Za Slovenijo, ki bo s Poljsko odigrala otvoritveno tekmo EP, ogromno pomeni, da je prvič po dveh desetletjih priprave prestala brez sumljivih odpovedi. Po triletnem okrevanju se je v izbrano vrsto poskusil vrniti celo Erazem Lorbek. Zaradi operacije kolena bo resda manjkal Zoran Dragić, v skupnem seštevku pa bo moštvo močnejše kot pred dvema letoma v Zagrebu in Lillu. Za krmilo zasedbe se vrača Goran Dragić, reprezentančni dres bo prvič oblekel novi zvezdnik evropske košarke Luka Dončić, Igor Kokoškov pa bo kot prvi slovenski selektor imel na voljo naturalizirano okrepitev, ki še nikoli ni igrala pod našimi obroči – odličnega krilnega centra Anthonyja Randolpha.

Kdo bi vedel, ali se je vodstvo Košarkarske zveze Slovenije res odločilo za spremembo kadrovske strategije zgolj zato, da bi zakrpalo vrzel med visokimi košarkarji. Kaj pa, če se v zadnjem letu predsednikovanja Mateja Erjavca obupno trudi popraviti vtis, čeprav lahko po pokrskem vložku »all in« ostane še večje pogorišče? Če so si pred vsemi minulimi tekmovanji na glas drznili razmišljati o kolajni le navijači, mediji in pred osmimi leti takratni selektor Jure Zdovc, v zadnjih tednih poslušamo, kar je bilo dolgo »nezaslišano«. O odličju sta brez kančka zadrege prvič spregovorila tako Erjavec kot generalni sekretar Rašo Nesterović, ki je bil v svojih igralskih dneh vedno zadržan, čeprav je Slovenija v njegovih letih imela še močnejšo reprezentanco kot letos. Ji je manjkal prav optimizem »z vrha«?

Z besedico zadnjič se soočajo že branilci evropskega naslova Španci pred dokončno pomladitvijo reprezentance, za majhno Slovenijo pa bo izguba slehernega moža še toliko hujši udarec. Toda Goran Dragić in Gašper Vidmar sta napovedala, da bosta letos zadnjič igrala na EP, saj bo navsezadnje zadnje, ki ga bodo pripravili v dveletnem ciklu; naslednje bo na vrsti šele leta 2021. Tudi Kokoškov bo zadnjič sedel na klopi Slovenije, saj je zaradi obveznosti v ligi NBA ne bo mogel voditi v kvalifikacijah za SP 2019, ki se bodo začele že 23. novembra ter poltretje leto odvijale brez največjih zvezdnikov lige NBA in evrolige. Ker se zmeda z evropske klubske scene nevarno seli na reprezentančno raven, pa ljubitelji košarke po vsej celini upajo, da bo pristojne le srečala pamet in da bo eurobasket 2017 zadnje veliko tekmovanje pred nujno ureditvijo razmer.