Acronijev sij brez sijaja

Po jeseniškem hokejskem bankrotu in poskusih obujanja hokeja v Podmežakli, pri katerih se je močno angažiral v prejšnjem mandatu mestne vlade podžupan Miha Rebolj, sem morebitne obuditelje opozoril na največje nesrečnike klubskega mrka – na hokejiste in druge upnike, ki jih je stari klub pustil na cedilu. Med njimi se je za tisto, kar mu je pripadalo, pod nosom obrisal tudi Rebolj, ki se je zavedal, da bi bila oživitev kluba brez dogovora z upniki velik nateg.

Če se poigram. Stari HK Acroni Jesenice je mrknil, vzniknil je nov klub z istim pokroviteljem. In z manjšim in razumljivim dodatkom v imenu, lastnikom Acronija, SIJ – Slovenska industrija jekla. Še bolj podroben pogled v drobovje lastniške strukture pokrovitelja razkriva, da je kar 25-odstotni lastnik družbe Republika Slovenija. Večinski ruski lastniki (Dilon d. o. o.) imajo v lasti 72,22 odstotka, 2,78 odstotka pripada drugim.

Prepričan sem, da so privrženci hokeja na Gorenjskem in bržčas tudi v Sloveniji z navdušenjem sprejeli novico o novem klubu. Po treznem razmisleku in pogovoru s poznavalci razmerij in morda tudi kakšnim »nategnjencem« starega kluba so se jim obzorja morda malo bolj razširila. V duhu aktualnega stanja v Sloveniji bi lahko dejal, da sta morala in etika še enkrat pogorela na celi črti.

Jeseniška igra novih hokejskih oblastnikov je imela nemara celo pravičniško zamisel. Verjamem, da je spiritus movens novega kluba, predsednik Anže Pogačar, šel v projekt stvaritve novega kluba s poštenimi nameni in predvsem s čistimi športnimi cilji. Po programu sodeč ima novi klub res zdrave temelje.

Hokej in Jesenice so na Gorenjskem to, kar je FC Barcelona za Katalonijo. Tudi v svetovnih razmerah je jeseniška hokejska blagovna znamka ena od najbolj prepoznavnih slovenskih športnih znamk. Ob največjem simbolu Anžetu Kopitarju jo še vedno utrjujejo Žiga Jeglič, Rok Tičar, Robert Sabolič, pa Luka Gračnar, še prej brata Rodman, kapetan Slovenije Tomaž Razingar, da o junakih iz nekdanje države niti ne pišem ...

Nemara je zavedanje o tem, kaj pomenijo Jesenice za slovenski šport in splošno kulturo, marsikoga zaslepilo. Da je večinski lastnik SIJ šel v novi projekt z namero, da bi pomagal hokeju, da bi polepšal svoj ugled in da bi v okolje, v katerem deluje, vrnil tudi kakšen evro, je hvalevredno dejanje, pa čeprav z vložkom, ki ne dosega niti Anžetove tedenske plače v NHL. Toda v tej igri sodeluje tudi slovenska država, kot solastnica SIJ, ki partnerjev v tej zgodbi vendarle ni spomnila na stare grehe. Še več, pomagala jih je pomesti pod preprogo.

Sporočilo novih vladajočih, sicer polnih etike in morale, ni prav obetavno. Slaba karma pa je lahko hudič za vsako novo – »tokrat pa res pošteno!?« – zgodbo. Olimpijino nogometno še vedno tepejo grehi iz preteklosti. Acronijev sij je že brez sijaja.