Bežigrajska premiera s slavjem zmajev

Ljubljana – Pred 8500 gledalci so zmaji tretjič zapored v sezoni ugnali Beljačane, pred njimi pa je že novi bežigrajski izziv – jutri ob 17.30 se bodo pomerili z Medveščakom.

Kup nestrpnega pričakovanja je pospremil prihod množice za Bežigrad, kjer se dolgih osem let ni dogajalo prav nič! Tu pa se je nekoč krojila slovenska nogometna pravljica, gostovali so zvezdniki svetovnega slovesa, naj si gre za najbolj priljubljeno igro z žogo ali glasbo, zdaj pa je napočil čas še za hokej. Po vzoru soseščine – Celovca, Pulja in Zagreba – je tako tudi Ljubljana dočakala zgodbo zimske klasike, ki jo je ob žvižgih s tribun odprl s prvim metom župan Zoran Janković. A občinstvo je hitro pozabilo na politične zdrahe in v ne pretirano mrzlem januarskem večeru začelo »dihati« za Olimpijino premierno zmago za Bežigradom. Tudi spogledovanje z zadnjo bilanco proti včerajšnjemu tekmecu, moštvu VSV iz Beljaka, je privabljalo nasmeh na obraze gledalcev – zmaji so namreč dvakrat zapored spodrezali krila orlom, kot zavoljo klubskega simbola pravijo hokejistom z avstrijske Koroške. Odkar pa slednje vodi Hannu Järvenpää, z njim vred pa se je iz Tivolija skozi Karavanški predor preselilo še nekaj igralcev, so dvoboji proti VSV še posebej mikavni za Olimpijin tabor.

Uvod v tekmo je bil pravzaprav pričakovan, poln previdnosti, tipanja nenavadnih razmer, spoznavanja z novim okoljem. Tako je bilo tudi pred leti, ko je 30.000 gledalcev spremljalo koroški hokejski derbi v celovški nogometni areni, tako je vedno znova na Šalati v Zagrebu.

Toda obenem je bila sinoči jasno vidna Olimpijina želja po novih točkah, potem ko so v zadnjih dveh nastopih skupaj osvojili le eno. »Predvsem ko se spomnim celovške tekme, ne vem, kdaj se bo nam bo še ponudila takšna priložnost,« je bil iskren Andrej Hebar, povratnik v ljubljansko moštvo. Včeraj se je s soigralci močno trudil. Prva tretjina je sicer vnovič razkrivala najaktivnejšo vlogo udarnega ljubljanskega napada, Chris D'Alvise je imel uvodno zrelo priložnost, toda prvi gol na tekmi so zabili gostje. Messi na drsalkah, kot je nekoč Johna Hughesa duhovito poimenoval uradni tivolski napovedovalec Jože Rojko, je zadel za VSV, a čez pičlih 18 sekund mu je z izenačenjem odgovoril D'Alvise.

Drugi del je sanjsko s prvim Olimpijinim vodstvom odprl Žiga Pance, pri moštvu je bilo pri priči več sproščenosti, a višje prednosti si takrat zmaji niso priigrali. V predstavi zasukov so se gostje nekajkrat vračali med žive, četudi je za bežigrajsko evforijo z golom v končnici druge tretjine poskrbel prvi zvezdnik tivolske zasedbe Jan Muršak.

Toda zgodbe nikakor še ni bilo konec. Justin Taylor je v prejšnji sezoni zabijal gole za zeleno-bele, sinoči je v zadnji tretjini zadel dvakrat za VSV. Olimpiji se nikakor ni posrečilo uiti tekmecu za več kot gol prednosti, več kot triurno dramo pa so gostitelji sklenili z golom v podaljšku. Tokrat končno tudi z igralcem več, kjer se je zatikalo pred dnevi tako v Celovcu kot tudi Innsbrucku …

Bojan Zajc, trener Telemacha Olimpije: »Upam, da je občinstvo uživalo v nevsakdanjem spektaklu, ki smo ga zaokrožili z res pomembno zmago. Ni bilo lahko, obe moštvi sta se privajali na nenavadne razmere, sneg je občasno usmerjal plošček po svoje, škoda le, da smo točko za remi po 60 minutah prepustili tekmecu.«