Brez nastopanja v EBEL ne bo spodobnega hokeja

Marko Popovič je na svoji športni poti poleti začel novo poglavje. Nekdanji hokejist in nato sodnik se je namreč lotil predsednikovanja pri Olimpiji. Tako kot nekoč dolga leta njegov oče Janko, obenem tudi prvi predsednik HZS. A takrat so bili časi vendarle drugačni. Pred Popovičem ml. je kopica zahtevnih nalog in ovir, večinoma povezanih s prazno tivolsko blagajno …

Vrnili ste se torej v hokejski svet, na ledu vas ni več v progastem dresu sodnika, zdaj tekme razširjene avstrijske lige spremljate v vlogi predsednika edinega slovenskega kluba v tem tekmovanju. Kakšni so prvi vtisi o sezoni?

Vsekakor moram najprej podčrtati – vsem organizacijskim in denarnim težavam navkljub –, da sem vesel svoje vrnitve h klubu in njegovega nastopanja v EBEL. Približujemo se namreč koncu leta, ki ga je v slovenskem hokeju državna reprezentanca zaznamovala z izjemnimi dosežki. In če seveda ne upoštevate sijajnih Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, hitro ugotovite, da so jedro sedanje izbrane vrste prav hokejisti, ki so zelo napredovali v EBEL in nato prav iz tega tekmovanja odšli v še kakovostnejše lige po Evropi. Če pa ne bi imeli možnosti nastopanja pod avstrijsko streho, bi se vrteli v domačem začaranem krogu. Mar bi tekma dveh selekcij Kranjske Gore, zahodne in vzhodne, »izstrelila« takšne reprezentančne adute, kot jih imamo sedaj?

Seveda vaši trditvi lahko prikimamo, a denarno obubožani Olimpiji v družbi bogatejših klubov ni lahko, Acroni Jesenice, sploh prvi tuji klub v EBEL, je pristal na pogorišču.

Seveda vse omenjeno drži, zato se je sezone vedno znova treba lotiti zelo premišljeno. Za nas so sanje o dragih nakupih hokejistov preprosto odveč. A najprej moramo sploh pokazati pravi pristop in dejansko vztrajati v tem tekmovanju. Če Olimpija izstopi iz avstrijskega hokejskega vlaka, potem v Ljubljani lahko kar pozabimo na to panogo na profesionalni ravni. In če bi ves slovenski hokej ostal brez udeležbe v EBEL, potem bi si zaprli vrata, morda tudi za 15 let. Zdaj seveda ni skrbi, ko imamo odlične reprezentante na tujem, a njihovih naslednikov nekoč v amaterskem tekmovanju ne bomo mogli več poiskati.

A kaj, če se vrata začno zapirati v nasprotni smeri – torej da vas v Avstriji, kjer vodijo to tekmovanje, ne bi več sprejeli v svojo družbo, saj si ne želijo moštva, ki je iz tedna v teden, zdaj že drugo sezono zapored, prikovano na dno lestvice?

EBEL še vedno temelji na svojem meddržavnem pridihu. Zato v naši severni soseščini želijo ohraniti to pisano zasedbo. Tako po tej plati ne občutimo nikakršnih težav. Bogatejši tekmeci kot seveda posamezniki v vodstvu lige poznajo razmere pri nas, izjemno spoštujejo slovensko hokejsko šolo, naša naloga pa je domači izdelek kar najbolje predstaviti. Seveda brez tujih okrepitev ne gre, a sam si ne ustvarjam gradov v oblakih, češ da si lahko privoščimo hokejiste visokega plačilnega razreda in se nato izognemo težavam. Ne, pri Olimpiji lahko igrajo tisti tujci, ki zakrpajo vrzeli, kjer nimamo ustreznih domačih igralcev. Lahko pa so motivirani, saj se tu lahko izkažejo in nato prestopijo za višjo pogodbo na tuje, kar se je seveda že dogajalo. Takrat se seveda znajdemo v težavah, a pri priči poskusimo najti – kolikor je le mogoče – enakovredno zamenjavo.

Pri sedanjem Olimpijinem moštvu je sicer najbolj cenjen vratar Andy Chiodo, ki je v EBEL nekoč že uspešno branil.

O njegovi pomembni vlogi ni nikakršnega dvoma. Pozna raven igre v tem tekmovanju, pozna okolje. Zame je Aleš Sila odličen vratar, vendar pa v tako zahtevnem ligaškem delu, kjer si tekme in potovanja sledijo v zelo zgoščenem ritmu, preprosto ne moreš »preživeti« le z enim domačim čuvajem mreže. Zato je v moštvu dobro imeti izkušenega vratarja kot št. 1, kar smo dobili ob Chiodovem prihodu. Je pa tako, da bo vsaj v času mojega predsednikovanja 80 odstotkov igralcev iz slovenske šole, več od štirih ali petih tujcev pa si ne bomo mogli privoščiti.

Res pa je, da bo brez kakovostnih okrepitev iz tujine ali pa tudi ob odhodih slovenskih reprezentantov, kot nazadnje Mihe Verliča v Gradec in Kena Ograjenška v Francijo, pot v končnico EBEL vedno znova zelo oddaljena – kako moteče je za vas to zadnje mesto na lestvici?

Nikomur ni lepo gledati dna prvenstvene razpredelnice, a četudi nas že od začetka sezone ni med kandidati za vrh, sem trdno prepričan, da nam ne manjka veliko za pobeg z dna. Le pomislite, da je moštvo odigralo nekaj zelo konkurenčnih tekem, pa se mu je za en gol izmuznila vsaj točka. Zadnji zmagi na Dunaju in v soboto v Innsbrucku pa obenem potrjujeta, da ob izjemni disciplini in zbranosti lahko premagujemo višjeuvrščena moštva tudi na tujem. Sicer nisem za izgovore in opravičevanja, sem si pa na jasnem, da smo z vstopom v to sezono krepko zamudili in zdaj plačujemo davek.

Ste prepričani, da bi bilo lahko drugače?

Lovimo časovni zamik. Poglejte, prejšnja predsednica je odstopila 20. maja, sam sem prevzel to vlogo 19. junija. Moral sem se seznaniti s stanjem, komaj smo se dobro začeli pogovarjati o moštvu za novo sezono. Seveda nas obremenjujejo še dolgovi iz preteklosti, zato je treba sleherni evro porabiti zelo premišljeno. Še konec tega meseca bi radi izpeljali občni zbor, se na njem ozreti tudi k sezoni 2015/16 in razširiti vodstvo kluba.

Sicer pa že dolgo opažamo, da v pisarni in organizacijskih vodah Olimpija pogreša širino. Zato se tudi vedno znova soočate z opazkami, da je vsaj do vašega prihoda vse poteze vlekel Matjaž Sekelj, kajne?

Vse je očitno povezano s stroški, zato si niti nismo mogli omisliti širše pisarne po vzoru slehernega spodobnega kluba v EBEL. Kaj naj vam rečem – dolgo smo že brez tajnice, ker ne vemo, ali bi ji sploh lahko zagotovili dohodek. Dobro veste, da smo zamujali tudi z izdelavo novinarskih letnih akreditacij, saj smo takrat 2000 evrov, kolikor to stane, morali nameniti slačilnici. Najpomembnejša je proizvodnja, torej zagotovitev osnovnih sredstev za moštvo v EBEL. Matjaž Sekelj? Huda napaka bi bila, če ga ne bi obdržali, kajti na Slovenskem ni prav veliko takšnih poznavalcev svetovnega hokejskega trga. Vsekakor pa kaže pri klubu ločiti finančni del od strokovnega. Sekelj pripada slednjemu, del, ki se bo ukvarjal s financami, trženjem, pokrovitelji, pa bi rad obogatil. In za to bom v kratkem poskusil privabiti h klubu nekaj gospodarstvenikov. Kajpak to danes ni lahka naloga, stavim pač na dolgoletna prijateljstva.

So predvidevanja o približno enem milijonu evrov proračuna na sezono natančna?

Bo kar držalo, ta čas potrebujemo milijon za delovanje našega moštva v EBEL. A kot sem vam dejal, brez tega tekmovanja res lahko pozabimo na hokej profesionalne ravni pri nas.

Olimpija je sodelovala tudi z agencijo za trženje, prav omenjeni Sekelj je nekoč javno zelo pohvalil vlogo Roberta Verliča – zakaj tega sodelovanja ni več?

Zgolj zaradi racionalizacije stroškov. Sploh ni nikakršnega dvoma o izjemnem trudu gospoda Verliča in njegovih sodobnih pristopih, vendar pa so pri klubu ocenili, da glede na vložek in ceno takšnega sodelovanja v javnosti ali na tribunah preprosto ni ustreznega učinka.

Je Tivoli po vašem mnenju bolj kot ne prazen zaradi niza porazov in le redkih zmag?

Pa ne le zato. Jasno, da izidi krojijo razpoloženje ljudi, kajpak tudi gospodarsko stanje vpliva na obisk. Toda v Ljubljani, ne le na hokejskih tekmah, močno pogrešam več pripadnosti klubu. Kako naj se primerjamo s Celovcem ali Beljakom, če prodamo 200 do 300 sezonskih vstopnic, pri omenjenih sosedih pa imajo po več kot 3000 abonentov. Najcenejša dnevna vstopnica pri nas je 6 evrov, v Celovcu 18, drsalke pa stanejo povsod enako. Ne vem, lahko ti je simpatičen Manchester United ali Real Madrid, toda kogar zanima šport, bi moral podpirati svoje lokalno moštvo. Nekoč smo v nedeljo z morskega oddiha šli že kmalu po poldnevu, zato ker nas je oče odpeljal za Bežigrad navijat za Olimpijine nogometaše.

Ko ste omenili ta kultni ljubljanski štadion, nazadnje je oživel pred dvema letoma, tam ste gostili KAC, VSV in Medveščak. Kako vam kaže z načrtom o decembrskem hokeju na Trgu republike v Ljubljani?

Upam na uresničitev želje, da bi imeli tam drsališče od prvih decembrskih dni do konca januarja. Ohranjamo podporo mestne občine, jasno, da gre za skupni projekt, saj bo prostor namenjen javnosti kot na Dunaju ali v New Yorku. Tam nameravamo izpeljati tri tekme v EBEL sredi decembra, nato pa še kakšno tudi v januarju. Kajpak bi si želeli tudi domači ljubljansko-jeseniški derbi. Zdaj birokratskih ovir ni več, gre le še za to, ali smo denarno sposobni izpeljati nekaj tekem na prostem.

Kaj pa Jesenice, ki ste jih omenili, kako gledate na zadnje premike v Podmežakli?

Ogledal sem si tekmo za točke državnega prvenstva, pravzaprav bil navdušen, kako se je novo vodstvo organizacijsko lotilo oživitve hokeja na Jesenicah, a obenem je bilo na ledu jasno, da je pot na nekdanjo raven še dolga. Razlika med INL in EBEL seveda obstaja. Povsem razumljiva mi je želja občinstva o vrnitvi odmevnih tekem v Podmežaklo, toda hkrati menim, da bi bila najhujša napaka jeseniškega kluba, če bi na vsak način že v prihodnji sezoni hotel v EBEL. Vrnitev mora biti nadvse premišljena, ne gre prehitevati časa. En hud udarec je bil za hokejske Jesenice že dovolj, kajne?