Tiskane izdaje
V poolimpijski sezoni je bilo sinoči končano svetovno prvenstvo na visoki kakovostni ravni, tudi finale je ponudil izjemno paleto asov pri kanadski in ruski reprezentanci, toda Praga je ob vsem spoštovanju do Sidneyja Crosbyja, Aleksandra Ovečkina ali Jevgenija Maljkina najglasneje ploskala akterju na tekmi za bron – Jaromirju Jagru.
Že dobri dve desetletji sta naokrog, odkar je prišel v NHL dolgolasi upornik iz češkega prostora, vselej bogatega z obetavnimi hokejisti, in v Pittsburghu dejal, da hoče biti najboljši. Kmalu je drzni načrt uresničil, čudežno hitro se je ujel s takrat vodilnim zvezdnikom moštva Mariom Lemieuxom, hokejisti v temnih dresih so očarali hokejsko stroko, osvojili Stanleyjev pokal, pridobili še otroško naklonjenost zaradi prepoznavnega pingvina kot klubskega simbola. Jagrova pot je odtlej drvela strmo navzgor, z rojaki se je veselil tudi zgodovinskega olimpijskega naslova v Naganu 1998, ko so prvič prekinili NHL in tako omogočili prav vsem najboljšim nastop za svoja nacionalna moštva. Na Češkem ohranja ugled malega boga tudi zaradi izjemnega deleža pri dveh lovorikah na svetovnem prvenstvu: na Dunaju je 2005 z zlomljenim prstom na roki trpel bolečine, a vendarle zdržal do konca finalne predstave s Kanado, pet let pozneje je v Kölnu popeljal svoj otroški vrtec k senzacionalni zmagi v finalu proti takrat močno favorizirani Rusiji.
Soči 2014 naj bi bila njegova zadnja velika predstava v reprezentančnem dresu, nakar pa je nastopil še tri mesece pozneje na prvem šampionatu doslej v Belorusiji. V razočaranju brez kolajne po porazu na tekmi za bron proti Švedom je jasno dejal, da je zanj poti pri izbrani vrsti konec. »Dokler bom lahko, bom vztrajal v NHL,« je napovedal, nakar pa se je začel približevati športni dogodek leta v domovini, kjer so že mnogi ugibali, če si 43-letni hokejist le ne bo premislil in se poskusil posloviti od reprezentančne selekcije prav na domačem ledu.
»Ne vem, ni se mi še oglasil,« je zvedavi javnosti sporočil češki selektor Vladimir Ružička, ko še ni sestavil končnega seznama za prvenstvo, nenehno pa je upal, da bo za izziv prvenstva doma privabil enega najvidnejših evropskih asov doslej z ledenih ploskev v Severni Ameriki. To klubsko sezono je sklenil pri Floridi, kjer bo tudi nadaljeval v prihodnje, morda se njegovim sokrajanom iz domačega Kladna, 25 km zahodno od Prage, uresniči želja, da bi zbral dovolj energije za zadnje leto pred upokojitvijo v dvorani, kjer je nekoč naredil prve korake na ledu.
Prav ugibanje o njegovi pripravljenosti pa je bilo ključno tako za selektorja kot strokovni štab in kajpak armado privržencev češke reprezentance v pričakovanju prvenstva. Ko je s Floride priletel v Prago, je bil še skrivnosten, nato je bilo kmalu jasno, da bo poskusil pomagati moštvu k uspehu na domačem ledu. Na prizorišču so mnogi ocenjevali, da bo predvsem pomemben njegov delež v slačilnici, prenašanje izkušenj in samozavesti na mlajše, ni pa ga bilo junaka, ki bi napovedoval, da bo že od prvega dne prvenstva med udarnimi aduti tudi na ledu. Njegova hitrost se nikakor ne ujema z nepisanimi zakoni iz sveta vrhunskega športa, plošček se mu na palici še vedno prilepi kot pred desetletjem ali dvema, podaje ohranjajo milimetrsko natančnost, gol za zmago proti Fincem v četrtfinalu pa sodi v zakladnico mojstrov hokejske igre.
»Ne, ni zaljubljen, a zaupal mi je, da je prvič doslej, odkar nastopa za češko reprezentanco, prišel na prvenstvo sproščen. Odločil se je, da bo užival, kar bo, pač bo,« se je v javnosti oglasila njegova nečakinja, od Jaromirja mlajša 17 let. Večkrat se je družila z njegovimi spremljevalkami, ob ugibanju tabloidov, če je še naprej samski, potem ko je bil nazadnje pred dvema letoma skupaj s češko moderatorko športnih novic na največji komercialni TV, Inno Puhajkovo. Tako je tudi nečakinja, ki naj bi o njem »vedela vse«, odkimala ob namigu o kakšni novi ljubezni, strokovnjaki s športnega področja pa dnevno razgrinjajo spoznanja o Jagru kot športnem talentu izjemnih razsežnosti ter povrhu še naprej telesno pripravljenem na najvišji ravni.
»Že med sezono sem se odlično počutil, shujšal za pet do sedem kilogramov, boljše priprave, kot je 20 tekem boja za končnico NHL pri Floridi, si za to prvenstvo niti nisem mogel predstavljati,« je obrazložil poročevalcem v Pragi, pri katerih se ne ustavi vedno, a jim v trenutkih svoje sproščenosti in dobre volje nameni veliko pozornosti. Ob sobotnem polfinalnem porazu s Kanado ni bil videti hudo potrt, seveda pa mu ni bilo vseeno. Ni hotel razpredati o sodnikih in razveljavljenem edinem golu čeških reprezentantov, želel si je le dober spanec pred zadnjo tekmo za izbrano vrsto, včerajšnjo za bron z ZDA.
Ob prebiranju njegovega imena med postavo domače reprezentance v praški areni 17.000 navzočih povzroči takšen hrup, da se prav posebej zdrzne tudi sleherni obiskovalec iz tujine. In čeprav ga imajo poznavalci na Češkem za posebneža, ki je že celo premoženje nekoč zapravil v igralnicah, si izbral pravoslavno vero in si nekoč v slačilnici naredil celo svoj kot za molitev, niti z eno od svojih spremljevalk pa ni zdržal prav dolgo, njegovo hokejsko znanje z izjemnim značajem na ledu odtehta sleherno pripombo.
In zato tudi pri reprezentančnem moštvu ohranja prav poseben status. Spomnimo se ga, kako je z osebnim trenerjem vadil v dvorani za trening ob osrednjem prizorišču med svetovnim prvenstvom v Bratislavi, tudi v teh dneh ni bilo nujno, da bo vselej skupaj z moštvom. »Toda pri njegovih željah ga ne oviram. Kadar mu je bolj ustrezal počitek, ga nisem silil k treningu,« je omenil Ružička in pristavil novi lonček k znani zgodbi o šampionih kot prav posebnih in neobičajnih Zemljanih. Morda je kdo Jagra pri reprezentanci gledal postrani, ko s soigralci ni stopil na avtobus, temveč se je iz hotela odpeljal z osebnim voznikom v avtomobilu ter z zanj posebej prirejenim sedežem za počitek, a ker je potem na ledu iz tekme v tekmo »čaral«, si nihče ni drznil česarkoli pripomniti.
V deželi, kjer je hokej že dolga desetletja pomemben ohranja izjemno priljubljenost, ljudstvo ne bi kar nekoga izbralo za ljubljenca. Množice poznavalcev ni mogoče slepiti, Jagr pa je v minulih dveh tednih v Pragi le še prispeval novo poglavje k zgodbi, v kateri mu je nekoč že pripadel sloves najboljšega hokejista doslej na Češkem.
