Dinastije ni več, Rdeča krila že na počitnicah

Ko je bilo jasno, da Los Angelesa z Anžetom Kopitarjem, edinim Slovencem v NHL, ne bo v končnici, so bili žalostni tako mnogi ljubitelji hokeja pri nas kot tudi iz leta v leto bolj podrobni spremljevalci palice in ploščka v Kaliforniji. A ko se je od sanj o izločilnih bojih poslovil še Detroit, se je stresla vsa hokejska Severna Amerika. In z njo še del Evrope, zlasti na Švedskem in v Rusiji.

Dobrodošli v hokejsko mesto! Takšen napis ob prihodu v Detroit, mesto s 700.000 prebivalci v zvezni deželi Michigan, vsakomur da vedeti, da je dejansko prišel v okolje, ki je podobno Kanadi – hokej je tu način življenja, pomemben del dnevnega utripa se je tu sukal okrog dogajanja v Joe Louis Areni. A ob tem koncu tedna so jo mnogi zapuščali v solzah. Dom moštva Detroit Red Wings bodo za vekomaj zaprli, junaki z ledene ploskve se bodo preselili v sodobnejšo areno. Razumljivo je, da navijačem ni bilo vseeno, ker jih pač ne bo več pod streho objekta, v katerem so preživeli toliko razburljivih večerov, a niso si mislili, da bodo legendarno dvorano zaklenili že v prvi polovici aprila. Petega letnega časa, končnice NHL, v Detroitu tokrat ne bo!

Niz je trajal dolgih 25 let, od 1991. do 2016., v tem času so Rdeča krila postala prepoznavna po izjemnih posameznikih in učinkovitem hokeju. Steve Yzerman je prestižno oznako C nosil na dresu dolgih 19 sezon, na uradni spletni strani NHL so mu v analizi največjih 10 kapetanov v severnoameriški zgodovini z ledenih ploskev dodelili 2. mesto, pred njim je le Mark Messier. Prav z Yzermanom se je pravzaprav začel zasuk v zgodbi kluba, ki se je med letoma 1967 in 1982 le dvakrat uvrstil v končnico. Nato pa so pri Rdečih krilih v naboru poleti 1983 s prstom pokazali na Yzermana, ga izbrali v uvodnem krogu kot skupno četrtega in z njim začeli kovati ambiciozne načrte prihodnosti. Tako kot dobri dve desetletji pozneje Pingvini s Sidneyjem Crosbyjem ali Kralji z našim Anžetom Kopitarjem.

Kakorkoli, Detroit, ki skupaj z Montrealom, Torontom, Bostonom, NY Rangers in Chicagom sodi v zgodovinsko najbolj cenjeno skupino moštev (pravijo ji »izvirnih šest«), si je takrat želel vrnitev na stara pota in vsaj kakšno lovoriko tudi za veselje izjemno vznesenih navijačev, kakršnim baje daleč naokrog ni podobnih in so dejansko primerljivi le s tistimi iz tradicionalnih hokejskih krajev po Kanadi. Moštvo iz hokejskega mesta je po Yzermanovem začetku velike zgodbe predstavilo še kopico mojstrov, nekaj je časa je bilo zaradi navzočnosti peterice ruskih asov (Vladimir Konstantinov, Vjačeslav Fetisov, Sergej Fjodorov, Vjačeslav Kozlov in Igor Larjonov) zelo priljubljeno na evropskem vzhodu, na Češkem so imeli Krila radi, ko je tam branil Dominik Hašek in osvojil oba svoja Stanleyjeva pokala (2002 in 2008), nekaj časa je bila močna tudi švedska falanga, zlasti z izjemnim branilcem in tudi dolgoletnim kapetanom Nicklasom Lidströmom. Tudi v današnjem moštvu poseben status pripada Švedu, prav tako kapetanu, Henriku Zetterbergu, nekoč v Skandinaviji soigralcu našega sedanjega selektorja Nika Zupančiča.

Toda 36-letnega švedskega asa zdaj ne bo v končnici. V Detroitu si to mnogi kar težko predstavljajo, zadnjih 25 let so vedno znova uživali v napetih izločilnih bojih, najbolj seveda v trenutkih velikega končnega zmagoslavja s Stanleyjevim pokalom, ki so ga dočakali štirikrat – 1997, 1998, 2002, 2009. Skupno so bila Rdeča krila 11-krat na vrhu NHL, a zdaj se številni privrženci lahko le ozirajo v preteklost ter k dnevom ponosa in slave. A že od štarta te sezone se je začela zgodba podirati, v zaključnem komentarju mestnega časnika Detroit Free Press so podčrtali nekaj razlogov padca, ki poznavalcev pravzaprav niti ni presenetil. Nekateri napovedani pomembni aduti – kot denimo vratar Petr Mrazek, petindvajsetletnik iz Ostrave, evropska aduta iz napada, Šved Gustav Nyquist in Slovak Tomaš Tatar, domači fant iz Michigana Danny DeKeyser – niso igrali na pričakovani ravni, igra v trenutkih številčne premoči je bila bolj bleda kot v preteklosti, prav pri nujni dodani vrednosti pa so trenerji in navijači pogrešali najbolj ustvarjalnega igralca zadnjih let Pavla Dacjuka, ki se je lani poleti odločil za vrnitev v domovino in se zdaj v dresu bogatega SKA St. Peterburg proti Magnitogorsku v finalu KHL bori za Gagarinov pokal.

S podpisano palico tolažil nesrečneža brez piva

»Lahko se s ponosom ozremo k nizu našega kluba, v prihodnje se bomo še bolj zavedali, kakšno dinastijo smo imeli,« je dejal Zetterberg, ki mu seveda ni prav, da ga v svoji 14. sezoni NHL – vedno je igral le za Detroit – ne bo v končnici, a morda bo zdaj pomagal švedski reprezentanci na bližnjem svetovnem prvenstvu. Sicer pa je niz Rdečih kril glede zaporednih uvrstitev v končnico tretji najdaljši doslej na ledenih ploskvah onstran Atlantika: pred tem klubom sta Boston, v končnici vedno od 1968 do 1996, ter Chicago, od 1970 do 1997.

Kapetan si bo – ne glede na morebitno udeležbo v dresu s tremi kronami – vsaj za kakšen dan oddahnil, se tudi družil z navijači. Zaradi svojega pristopa je cenjen po vseh arenah Severne Amerike, pred dnevi je denimo navdušil enega od gledalcev v Ottawi. Tam so gostovala Rdeča Krila, po nesreči je med ogrevanjem pred tekmo Zetterberg s palico podrl kozarec piva obiskovalcu, ki ga je postavil v 1. vrsti na ogrado tik ob ledeni ploskvi. Šved se mu je nemudoma opravičil, mu takoj naročil novo pivo in še podaril svojo podpisano hokejsko palico.

A vse lepo in prav – toda pomlad 2017 je v Detroitu res drugačna. Zgodaj je padel zastor v Joe Louis Areni, povrhu so jo zaklenili za vekomaj. Moštvo slovitega hokejskega kluba se bo septembra letos uradno preselilo v Little Caesars Areno, sodobno dvorano z 20.000 sedeži v središču mesta. In upalo, da bo tam nadaljevalo po poteh slavne zgodovine enajstkratnih prvakov.