Dobra volja se bo spet vrnila

Innsbruck – Vedno je tako, da je pri hokejski reprezentanci učinek udarne napadalne trojke pod posebnim povečevalnim steklom. Spet ni bilo dvoma o uigranosti Roka Tičarja, Roberta Saboliča in Žige Jegliča, a pogovor s slednjim ob slovesu s Tirolske je potrdil misli o pomanjkanju učinkovitosti. Jeglič je sicer edini med risi, ki prihaja iz finske lige.

Tukaj v Innsbrucku ste prestali tri pripravljalne tekme, za reprezentanco sploh prve po majskem izpadu iz najvišjega svetovnega razreda. Kako bi jih ocenili?

Glede na končni izid seveda ne smemo biti zadovoljni, strinjam se tudi z opazko o pretiranem nihanju v igri. Naša prva predstava proti Belorusiji je bila nadvse spodobna, večinoma smo ohranjali nadzor. Tudi z Avstrijo nato ni bilo slabo, le da je tekmica izkoriščala priložnosti, mi pa svojih, žal, ne. Za konec smo izgubili proti Franciji, kar ni prav senzacionalno. Gre vendarle za kakovostno, disciplinirano moštvo, ki se drži svojega sistema igre, ne podari ti prav veliko zrelih priložnosti. Po vsem skupaj me naša igra ne skrbi, a nekatere malenkosti moramo izboljšati.

Res ni dvoma o sposobnostih vašega napada, a pogosto se nam je v teh dneh na Tirolskem zdelo, da se le preveč zapletate pred tekmečevimi vrati, mar ne?

Res se marsikomu zdi, da kar preveč hočemo, toda obenem gre tudi za pomanjkanje samozavesti. Ne bom govoril za soigralca v napadu Roka in Roberta, toda zase vem, da mi ne gre tudi zato, ker sem v zadnjih tednih zbral malo igralnih minut pri klubu, predvsem sem zelo redko na ledu v trenutkih odločitve, denimo v napadih petih proti štirim. Verjamem pa, da se bomo pred pomembnimi tekmovalnim preizkušnjami uigrali, da bomo predvsem dobre volje. V tem primeru so tudi podaje natančnejše, igra bolj všečna.

Kaj pa vaša postavitev na obrambni polovici?

Ni še želene uigranosti, a gre za pripravljalno obdobje in dejansko me ni strah, da do najpomembnejših tekem sezone ne bi bili na želeni ravni.

Toda ta turnir v Innsbrucku je bil za vas edini pred OI. Vas moti, da letos ne bo decembrskega zbora?

Kaj pa vem. Drži, da se pri reprezentanci vedno znova sprostimo in tudi pozabimo na morebitne težave iz naših klubov, toda če bi prepogosto med sezono vadili, morda ne bi bilo želenega učinka. Več bi bilo manj!

Ste sicer edini slovenski reprezentant iz finskega prvenstva. Hokejisti te dežele so seveda redno na OI, je na evropskem severu že čutiti mrzlico pričakovanja turnirja v Sočiju?

S soigralci v Poriju sem se o tem že večkrat pogovarjal. Zadržani so, pravzaprav prepričani, da bomo na OI brez možnosti za uspeh. A vedno znova jih opozorim, da smo bili navzlic porazom na zadnjem prvenstvu v Stockholmu domala vsem tekmecem enakovredni, s Kanado za konec celo osvojili točko. A oni pač našega hokeja ne poznajo, tudi to je razlog, da mi trener ne namenja prav pretirane pozornosti.

Kako bi sploh orisali svoje stanje pri sedanjem klubu?

Ne iščem izgovorov, toda trener se je že v prvih dneh odločil, da ne ustrezam njegovemu sistemu igre, zato sem tudi preredko na ledu. Nekaj tekem zapored sem igral v četrtem napadu, nato pa eno v prvem, si prislužil pohvale tako klubskega menedžerja kot trenerja, a naslednjič sem bil na tribuni. Ob vprašanju, čemu se je to zgodilo, sem dobil odgovor: »Brez razloga.« Ne vem, kako dolgo bo še tako, ob takšnem stanju me kar vleče nazaj na Švedsko.

Vam švedski hokej bolj ustreza?

Švedski in finski slog se zelo razlikujeta. Finci hočejo biti preveč ostri, tudi sodniki ne kaznujejo običajnih prekrškov. Igrišča so manjša kot na Švedskem. Seveda se moraš prilagoditi slehernemu okolju, a trenutno v Poriju nisem prav navdušen …