Dobre volje je veliko med risi in Rusi

O tem, da navzočnost Roka Tičarja, enega od štirih Slovencev v KHL, najmočnejšem evropskem klubskem hokejskem tekmovanju, na ledu predstavlja dodano vrednost, že dolgo nihče med poznavalci hokejske igre pri nas ne dvomi. Tokrat je na najmočnejšem novembrskem hokejskem turnirju v poltretjem desetletju slovenske samostojnosti občinstvo na Bledu v podaljšku prve tekme z Latvijo navdušil z golom odločitve.

Še nikdar slovenska reprezentanca v prvem terminu sezone, ko po stari celini prekinejo hokejska ligaška tekmovanja, ni igrala na enem turnirju s tremi stalnimi članicami najvišjega svetovnega razreda: Belorusijo, Francijo in Latvijo. »Prav vesel sem, da smo končno tudi k nam privabili svetovno elito. Že tako se vedno znova razveselim vrnitve domov in v našo reprezentančno slačilnico, zdaj je vse skupaj še lepše,« je poudaril naš reprezentant po četrtkovi napeti blejski premieri risov proti Latvijcem. Prav Tičar je zabil gol odločitve v podaljšku, a kot ponavadi je močneje kot svoj učinek podčrtal ta izjemen moštveni duh pri izbrani vrsti zadnjih let. Seveda v svojem napadu pogreša Žigo Jegliča, soigralca v prejšnjih dveh sezonah pri Slovanu iz Bratislave, a obenem izjemno spoštuje tudi Davida Rodmana, ki se je po daljši odsotnosti vrnil k izbrani vrsti in je na tem domačem turnirju v napadalni navezi z Rokom Tičarjem in Robertom Saboličem.

»Seveda se Davidu še pozna, da se privaja na višjo tekmovalno raven, a sam je tako kakovosten in ustvarjalen hokejist, da mi je lepo pri uigravanju z njim v napadu,« pravi 27-letni Jeseničan, ki se je prav z zakonitostmi privajanja na nove soigralce dodobra srečal v zadnjih mesecih, ko se je preselil iz Bratislave v Jekaterinbrug. Ostal je v KHL, začel je spoznavati ambiciozno rusko hokejsko okolje. »Vselej se bom rad spominjal Slovana, imenitnega ozračja v slačilnici in sijajnih navijačev na naših tekmah v Bratislavi. Toda obenem bi bilo krivično, če ne bi pohvalil tudi svojega novega kluba. V moštvu je precej mladih igralcev, zato je tudi veliko dobre volje in smeha,« pravi Tičar, a prikima tudi opazki, da zlasti pripravljalno obdobje v ruskem hokejskem prostoru zahteva izjemne napore: »To vsekakor drži. Seveda niti v Bratislavi nismo počivali, a v Jekaterinburgu smo poleti delali po načelih stare ruske šole treninga. Gre za zahtevno telesno vadbo z veliko drsanja in obremenitvami, kot so tudi vaje z avtomobilskimi gumami na ledu. No, kakorkoli, o visoki ravni pripravljenosti ne gre dvomiti. Škoda le, da res spodbudnega starta v sezono po moji vrnitvi z olimpijskih kvalifikacij v klubu nismo več nadaljevali, sledila je zamenjava trenerja in upam, da se bo krivulja moštva končno vrnila v pravo smer.« Tičarjevo moštvo je zdaj na 12. mestu vzhodne konference, za želenim osmim, ki prinaša končnico, zaostaja za pet točk. »Pri tem res ne gre zganjati preplaha. Moštva so zelo izenačena, razlike so majhne, verjamem, da se bomo hitro spet dvignili.«

V Bratislavi je kot hokejist užival, navijači ga še danes ne morejo pozabiti, veliko mu je pomenila tudi navzočnost rojaka Žige Jegliča. Ta je ostal na Slovaškem, Tičar pa se je znašel v novem mestu. »Na Slovanove tekme je hodilo skoraj vedno 10.000 obiskovalcev, v Jekaterinburgu jih je resda malo manj, ker se pač interesne dejavnosti po tem velikem mestu razporedijo, a tudi tu mi je lepo igrati,« je še omenil in se je zdaj, ko je že dobro obvlada slovaščino, temeljito lotil tudi učenja ruskega jezika: »Res še ne morem vsega povedati, a razumem že prav dobro. Seveda tudi po zaslugi zaročenke, ki je Rusinja …«