Drsalk vendarle ne bo pospravil v klet

Ljubljana – V teh vročih dneh Marcel Rodman, eden vodilnih slovenskih hokejistov v poltretjem desetletju samostojnosti, ni bil več prepričan, da si bo za novo sezono obul drsalke. Po zadnjem razočaranju, ko ga prvič doslej v brezhibnem zdravstvenem stanju ni bilo na seznamu reprezentantov za SP, je razmišljal o koncu športne poti. A zdaj jo bo nadaljeval v Nemčiji.

»Res mi ni bilo vseeno, ko sem dočakal prvo svetovno prvenstvo doslej od leta 2000, da me ni bilo na selektorjevem seznamu, pa da ni šlo za zdravstvene razloge,« se je spomnil zadnjega pomladnega razočaranja hokejist, čigar navzočnost v slačilnici so risi močno pogrešali. Kajti dejansko tokrat nikogar od najbolj avtoritativnih mož zadnjih 10 let – Anžeta Kopitarja, Tomaža Razingarja, Roberta Kristana in Marcela Rodmana – ni bilo na največjem tekmovanju sezone. Pa če so bili razlogi pri prvih treh znani (Razingar je pred enim letom končal športno pot, Kristan v zadnji sezoni ni imel kluba, Kopitar pa se je po vseh naporih in turbulencah v NHL odločil, da tokrat ne bo nastopil za izbrano vrsto), je bilo dejansko presenetljivo, da 35-letnika po uspešnih zadnjih mesecih v Nemčiji tokrat ni med reprezentanti. Na svetovnih prvenstvih je doslej manjkal le dvakrat – obakrat, zanimivo, na Poljskem (Gdansk 20004, Katovice 2016). »To, da me ni s soigralci na ledu v Parizu, je bilo zame takrat znamenje, da je morda napočil čas za slovo od hokeja,« nam je dejal pred dnevi, ko je prišlo do zasuka – še naprej bo igral, vrnil se bo v DEL 2, drugi kakovostni razred nemškega hokeja. Potem ko je nazadnje branil barve Dresdna in Bietigheima, moštva iz hokejskega mesteca v okolici Stuttgarta, bo poslej igral za Bad Tölz, tradicionalni bavarski hokejski klub.

»Prav zanimivo, kako sem moral v prejšnjih letih pogosto čakati na ustrezno ponudbo, zdaj, ko sem dejansko že razmišljal o vsakdanu brez hokeja, pa je bilo na mizi iz dneva v dan več možnosti za podpis nove pogodbe. Razmišljal sem o selitvi v Anglijo, tudi EBEL je bila na obzorju, nato pa sem se odločil za DEL 2, ki jo res odlično poznam. Od dežel, kjer sem igral, nikjer ni tako dobro poskrbljeno za hokejiste kot v Nemčiji,« je prepričan, prav vesel te ponudbe, ki mu ne zagotavlja le novih denarnih prihodkov, temveč mu tudi ponuja vidno mesto pri moštvu. »Moštvo iz Bad Tölza realno ne more meriti tako visoko kot Dresden in Bietigheim, zadnja dva moja kluba v nemški drugi ligi, toda zelo mi ustreza ena od vodilnih vlog pri moštvu z napovedanim lepim številom minut v igri,« pravi dolgoletni slovenski reprezentant, ki ne skriva želje o udeležbi na olimpijskih igrah.

»Če pomislim, koliko odličnih hokejistov je imela naša dežela, pa ti žal niso dočakali olimpijskega nastopa. Bil sem med tistimi srečneži v Sočiju 2014, užival sem pod žarometi sijajnega turnirja, zato bom garal, da si bom priboril selektorjevo zaupanje,« napoveduje Rodman, ki sicer dobro pozna novega poveljnika risov, finskega strokovnjaka Karija Savolainena. Ko je bil pred leti sodelavec slovenskega strokovnega štaba, je večkrat z njim poklepetal in ga prosil za nasvet. Sicer pa tudi Rodman, ki med poznavalci pri nas uživa ugled zelo razgledanega in spoštovanja vrednega športnika, razmišlja, da bi se nekoč lotil tudi delovanja v hokejski stroki: »Če ne bi zdaj podpisal nove pogodbe v Nemčiji, bi se udeležil avgustovskega izobraževanja za trenerje pri nas …«