Tiskane izdaje
Celje – Ko domače moštvo izgubi tekmo po napetih 60 minutah in nato s prejetim golom v podaljšku, je občinstvo v polni dvorani ponavadi potrto. Na ponedeljkov celjski večer pa je bilo vendarle drugače. Resda so gostitelji zamudili priložnost za uvrstitev v finale državnega prvenstva, toda obenem so si zaslužili glasen aplavz za res lepo predstavo. Državni prvaki z Jesenic pa so končnico podaljšali na naslednjo tekmo.
Polfinalna tekma št. 2 je bila nova reklama za obubožano klubsko hokejsko sceno na Slovenskem, bati se je že, da bo jutrišnji dvoboj odločitve v Podmežakli prinesel povsem drugačen odmev. V dneh, ko bi prav železarji skupaj z nasledniki veličastne tradicije Knežjega mesta morali kovati železo, dokler je vroče, so se zdaj znašli pred novim spodrsljajem – tekma bo namreč jutri šele ob 21.30 in bo tako v najboljšem primeru končana kakšnih dvajset minut pred prihodom novega dne. V časopisnih redakcijah do takrat že pošljejo zadnje vrstice v tiskarne, večernih informativnih oddaj na TV kanalih slovenskega prostora ni več, za jeseniške naraščajnike, ki bi tako radi videli nove kopitarje, tičarje, jegliče, razingarje, smoleje, kristane in pretnarje, je že zdavnaj napočil čas za odhod v posteljo, ni pa si tudi težko predstavljati, kako pozna bo vrnitev zdaj prebujenih hokejskih zanesenjakov onstran Trojan.
A zgodbe zdaj ni več moč spremeniti, tradicionalno tekmovanje za lovoriko Triglav v umetnostnem drsanju je že dolgo tega zasedlo urnik druge polovice tedna v Podmežakli. Tudi hokejistom je bilo to dobro znano, res pa je, da si je le malokdo na Jesenicah mislil, da se bo treba proti Celjanom za vstopnico za veliki finale potegovati na treh tekmah. In če so v železarskem mestu pogosto očitali vzvišenost hokejski Ljubljani ter v tivolskem hodniku soseščino pisarn Olimpije in zveze, se morajo zdaj sami soočiti z očitki o pretirano podcenjevalnem odnosu do tekmeca v letošnjem polfinalu. Obenem pa tudi že na vrh krovne organizacije letijo strupene puščice o vsiljeni udeležbi slovenskih moštev v INL in tako neposrečenem vzporednem koledarju dveh različnih končnic – za avstrijsko drugoligaško tekmovanje ter domače prvenstvo – kot tudi o upravičenosti prednostne vloge Olimpije pred izločilnimi boji. Za moštvo, ki je bilo v EBEL vnovič prepričljivo zadnje (zgolj 4 zmage po 60 minutah v 54 ligaških nastopih!), nazadnje pa je pred enim letom v državnem prvenstvu zasedlo 2. mesto.
Celje? Domače moštvo bi si za pristop, dinamiko in postavitev na ledu zaslužilo uvrstitev v sklepni dvoboj že na ponedeljkov večer. Zlasti v zadnji tretjini je bilo bolj aktivno od tekmeca, drsalno močnejše, kar pa si gre razložiti tudi s spoznanjem, da so Jeseničani hkrati igrali še v polfinalu INL in še slabih 48 ur prej igrali na ledeni ploskvi ob avstrijsko-švicarski meji. Dejan Varl, trener branilcev lovorike, si je ob tesni zmagi oddahnil, domači strateg Rok Rojšek je v slogu prejšnjih tekem izid kar najhitreje pospravil v predal in že začel razmišljati o novem poglavju. Oba sta bila med strelci na 5. polfinalni tekmi pred 22 leti, ko so se nato Jeseničani uvrstili v veliki finale in tretjič zapored osvojili slovenski naslov. V ponedeljek smo se večkrat spomnili tiste končnice. Ta ji je namreč, vsaj za zdaj, podobna. Le da takrat tekma ni bila ob neokusno pozni uri, tribune pa so bile kajpak redno polne tako v Podmežakli kot v Mestnem parku.
