Tiskane izdaje
Bled – Ko se beseda suče okrog jeseniškega hokeja, nekoč ponosa regije, je v zadnji sezoni ali dveh dvomov, ugank in slabe volje za zvrhan koš. Tega se dobro zaveda tudi Tomaž Razingar, kapetan reprezentance in prvi ljubljenec hokejske Podmežakle zadnjega desetletja. S svojo avtoriteto poskuša pomagati k novemu zasuku, zadovoljen je tudi ob videnem na blejski poletni ligi.
Nazadnje ste igrali v Nemčiji, vaše slovo z Jesenicami je bilo pravzaprav mučno, ni bilo več skupnega jezika z vodstvom kluba. Kako to, da ste se zdaj lotili projekta oživitve hokeja v Podmežakli?
Zadnja saga o hokeju na Jesenicah je bila res dolga in že prav boleča. Vseskozi sem kot otrok kluba upal na zasuk k starim tirnicam kakovostne igre in posledično polnih tribun. Še po prihodu s svetovnega prvenstva sem sanjal o konkurenčnem moštvu, ko pa sem spoznal, da je še drugo sezono zapored ušel vlak za EBEL, sem predlagal Dejanu Kontrecu, direktorju HZS, naj prevzame vlogo rešitelja. Če hočemo ohraniti hokej v Sloveniji na dosedanji ravni, moramo poskrbeti za spodobno raven na Jesenicah in v Ljubljani, od koder prihaja največ reprezentantov.
A ta čas seveda pri novem moštvu železarjev, ki bo štartalo v mednarodni ligi, ne gre pričakovati ravno reprezentančne baze, saj gre bolj kot ne za amaterski pristop, kajne?
Nedvomno, a nekje moramo začeti. Zdaj se je pač zbralo razpoložljivo moštvo fantov, ki so večinoma vzgojeni v jeseniški hokejski šoli. V teh dneh poletne lige me še ni bilo med njimi na Bledu, bržkone jim bom pomagal že na naslednji pripravljalni tekmi, prihodnji teden v Kranju. Veselim se tudi prvih nastopov v prenovljeni Podmežakli.
Toda pričakovati je, da se boste kmalu odpravili na tuje v katero od močnejših lig in se tam ustrezno pripravili tudi za izziv olimpijskih iger.
Vsekakor bi rad najpozneje 15. oktobra začel igrati na tujem. Zdaj nimam več menedžerja za avstrijski trg, tako da trenutno realno ni možnosti za selitev v EBEL. Naslednji tedni bodo razkrili, kam me bo peljala hokejska pot. Nazadnje sem igral v Nemčiji, precej naših igralcev je v francoskem prvenstvu, morda se ponudi še kakšna nova priložnost.
A do takrat boste vadili skupaj z moštvom na Jesenicah. Kaj si mislite o njem, kako ste videli tekme v zadnjih dneh z blejskih tribun?
Najprej moram poudariti, da je prva največja zmaga teh fantov naklonjenost občinstva. Ljubitelji hokeja so se razveselili snidenja z obrazi, ki so prestali vrsto let cenjene šole v Podmežakli. Zato so jih tudi tako glasno podprli, kot vsakogar na tribunah pa me je navdušil njihov pristop predvsem na tekmi proti Olimpiji. A to niti ni presenetljivo, saj so pred začetkom poletne lige opravili le sedem skupnih vadb na ledu, sleherno preizkušnjo pa so izkoristili za uigravanje. Po tej plati je logično, da si iz tekme v tekmo močnejši.
Vaše besede zvenijo optimistično – kaj pravzaprav pričakujete od prihajajoče hokejske sezone na Jesenicah?
Predvsem lepe večere v prenovljeni dvorani. Poglejte – končno imamo spodoben objekt, cene sezonskih vstopnic so ugodne (50 evrov, o. p.), v rdečih dresih bodo igrali domači fantje, ki so po mojih predvidevanjih konkurenčni za vidno vlogo v mednarodni ligi. To pa bo tudi dobra odskočna deska za vrnitev v EBEL. Vem, ne bo preprosto, v Avstriji so si Jesenice nakopale zamero, a pozitiven pristop lahko privabi občinstvo in posledično pokrovitelje. Ta čas je klub pač na ravni zanesenjaštva. Dvomljivcev je vedno dovolj, toda popotnica s poletne lige obeta precej. Zato optimizem nikakor ni prepovedan.
