Hokej zapletel večer Andree Bocellija

Dolga leta so ob omembi Kalifornije, s 40 milijoni prebivalcev najbolj naseljene ameriške zvezne države, le redki pomislili na hokej in NHL. A v zadnjem desetletju uspehe treh moštev s Pacifika kar seštevajo – po šampionskih lovorikah Anaheima in Kopitarjevega Los Angelesa so zdaj svoje veliko poglavje začeli pisati pri moštvu San Jose Sharks.

Zavoljo svoje klubske turkizne barve in podobe morskega psa na dresu so postali prepoznavni v družbi precej bolj tradicionalnih moštev severnoameriške hokejske scene, otroci si želijo klubske spominke kot najljubše igrače, tekme se začenjajo prav praznično, ko akterji pridrsajo na led iz »žrela« kralja morskih globin, ostri rockovski zvoki Metallice v pesmi Seek & Destroy pa vlivajo samozavest navzočim na ledu in tribunah.

Moštvo so sicer ustanovili leta 1991 in se tako še zdaleč ne more primerjati z veličastno hokejsko tradicijo Detroita, Chicaga, Montreala, Toronta, a ob svoji 25. obletnici so se v San Joseju razveselili prve uvrstitve v veliki finale za prestižni Stanleyjev pokal. Za uvod v končnico so s 4:1 v zmagah Morski psi ugnali dvakratne prvake iz Los Angelesa, Anže Kopitar in soigralci si takrat najbrž še niso mislili, da se od sezone poslavljajo po zdrsu proti velikim finalistom. Toda moštvo iz ene od treh dvoran na zemljevidu NHL v Kaliforniji je že v ligaškem delu zahodne konference s številnimi prepričljivimi predstavami razgrnilo kandidaturo za odmeven dosežek tudi v končnici.

Resda so tokrat prvič v poltretjem desetletju Morski psi ugriznili tako silovito, da so že zapisani kot prvaki zahodne konference, a tudi že v preteklosti so večkrat predstavljali konkurenčen hokej, imeli nekaj uglednih igralcev na prestižnih tekmah All-Star (letos Brent Burns in Joe Pavelski, v preteklosti pa Jevgenij Nabokov, Patrick Marleau, Joe Thornton, Teemu Selänne itn.), pa vendarle vedno znova odšli na počitnice pred predstavami finalne serije končnice. Pred enim letom San Joseja, podobno kot tudi Los Angelesa, sploh ni bilo med moštvi izločilnega dela sezone, po sedmih letih je Todd McLellan zapustil trenersko klop, izziva se je lotil Peter DeBoer, 47-letni Kanadčan, nekdanji hokejist, nato vodja stroke pri Calgaryju in New Jerseyju. Pri slednjem je že nastopil v velikem finalu NHL, a takrat, leta 2012, izgubil dvoboj v seriji, ki je ostala zapisana med najvidnejšimi mejniki tudi v naši hokejski zgodovini – Anže Kopitar je namreč takrat postal prvi Slovenec, in doslej kajpak edini, s Stanleyjevim pokalom.

Moštvo San Jose Sharks nima zvezdnikov najvišje ravni, finalni tekmec iz Pittsburgha – uvodni dvoboj v seriji na štiri zmage bo po srednjeevropskem času v prihajajoči noči – je tako po kadru kot tudi svoji bogatejši zgodovini s tremi naslovi prvaka NHL (1991, 1992, 2009) favorit. Sidney Crosby, kapetan Pingvinov, je že desetletje med najbolj cenjenimi kanadskimi hokejisti, Rus Jevgenij Maljkin sodi k najvišjemu evropskemu razredu, ki so ga nekoč med Morskimi psi predstavljali »finski blisk« Selänne, vodilna latvijska asa Arturs Irbe in Sandis Ozolinš, pred upokojitvijo pa je nekoč zabijal gole za San Jose tudi Igor Larjonov, član znamenite sovjetske hokejske naveze KLM, v kateri sta bila še Vladimir Krutov in Sergej Makarov.

A kakorkoli, zgodovino zdaj piše moštvo s petimi Evropejci – Čehoma Tomašem Hertlom in Romanom Polakom, Fincem Joonasem Donskoijem, Švedom Melkerjem Karlssonom in Litovcem Dainiusom Zubrusom –, neuničljivima kanadskima strelcema Joejem Thorntonom (1367 tekem v NHL; olimpijski prvak 2010) in Patrickom Marleaujem (1411; 2010 in 2014) ter kapetanom Pavelskim. Kader deluje uigrano, iz tedna v teden v napeti končnici tudi bolj samozavestno. V slogu zvokov Metallice, očitno kultne glasbene zasedbe za privržence, saj so v dvorani tudi pred Seek & Destroy za uvodno pesem ob prihodu igralcev na led predvajali nekatere druge iz bogate zakladnice te skupine, doma iz Los Angelesa. In ker številnim privržencem na tekmah ustrezajo ritmi metala in hard rocka, jim je kajpak figo mar za najnovejši zaplet, s katerim se zdaj ukvarjajo v dvorani SAP, prizorišču za 18.000 obiskovalcev. Na večer ene od prihajajočih finalnih tekem bi namreč moral biti koncert italijanskega tenorista Andree Bocellija. Gre seveda za povsem druge prireditelje, obenem pa tudi prihaja na dan, da si nihče med odgovornimi za velike prireditve ni delal utvar, da bi lahko prvič v zgodovini prav tu ob začetku junija gostili finale NHL. Vztrajni navijači so tako dočakali svoj veliki trenutek, še slišati nočejo, da bi jim ga pokvaril koncert. »Ko smo zmagali za uvrstitev v finale, sem opazoval okrog sebe. Ni ga bilo, ki ne bi vstal, vzklikal od veselja in prepeval. Mar si ni to občinstvo, ki trmasto kupuje letne vstopnice, zaslužilo tudi darilo finala,« je dejal Logan Couture. Sedem sezon je branil turkizne barve Morskih psov, zdaj je njihov zvesti navijač. Vesel uvrstitve v finale in nadaljevanja sanj o Stanleyjevem pokalu.