Jeseniški kapetan prekinil maraton

Ljubljana – Hokejska Slovenija je spet lahko ponosna na finale. Tako izenačene in negotove serije pri nas že dolgo ni bilo, kakovost na ledu celo presega pričakovanja. V drami tretje tekme, dolgi poltretjo uro, so se branilci naslova z Jesenic z golom kapetana Mihe Brusa veselili zmage in zdaj potrebujejo le še eno zmago za lovoriko. Tivolski zmaji pa se ne bodo vdali. Naslednje dejanje bo v četrtek v dvorani Podmežakla.

Tekma št. 3 slovenskega hokejskega finala je spet privabila precej radovednežev v Tivoli in z obiskom spet krepko presegla katerikoli dogodek v tej sezoni za točke odprtega avstrijskega prvenstva. Boj za domačo lovoriko pa tudi letos ponuja negotovost, kar je bilo sinoči jasno že od uvodnih minut.

Obe moštvi sta namreč pristopili k dvoboju zelo odgovorno: Jeseničani so se postavili dobro v obrambi, ljubljanska zasedba pa je v primerjavi s prejšnjo predstavo v Podmežakli delovala precej bolj zanesljivo v srednji tretjini igrišča. Manevrskega prostora je bilo bore malo, v uvodnih 20 minutah so bili nevarnejši gostitelji, toda Žan Us je bil še naprej izjemno zanesljiv mož v vratih železarjev. Pri svojih 19 letih in prvem finalu za naslov prvakov!

Po bolj kot ne partiji premišljenih potez v prvi tretjini je sledilo živahno dogajanje v nadaljevanju, a oba vratarja, Us kot tudi že znani velemojster tivolskih vrat Olivier Roy, se zlepa nista dala. Zrelih priložnosti je bilo precej več kot v uvodnem delu, ustvarjalnost na ledu je ogrela občinstvo, le ploščka ni bilo niti v eni niti v drugi mreži. Aktivni zmaji so uprizorili več nevarnih akcij zapored, Aleš Remar pa je še dolgo razmišljal o rokavici Royja, ki mu je čudežno preprečila vodilni gol za Gorenjce.

Tudi v zadnjih dvajsetih minutah ni bilo gola, po negotovosti pa letošnji finale – nad pričakovanji hokejske javnosti – prekaša marsikatero končnico iz preteklosti. Na slovenskih ploskvah seveda ni več tujih zvezdnikov kova Colin Patterson ali Pavel Kadikov, tudi vodilnih slovenskih reprezentantov ne, ki takrat, v devetdesetih, še niso množično odhajali na tuje, vseeno pa je ta finale očitno nadgradnja medle klubske sezone.

In potem ko niti v podaljšku ni bilo odločitve, ob končnem razmerju v strelih 46:17 za Ljubljančanje, je prvič v tem finalu sledil scenarij kazenskih strelov. Tudi pri teh sta oba aduta v vratih blestela, nakar je v 8. seriji vendarle zadel v polno jeseniški kapetan Miha Brus. Za njim je poskusil še domači igralec z oznako C, Aleš Mušič, a ostalo je pri le enem golu gostov in njihovi popotnici s prvo zaključno žogico za lovoriko …

Bojan Zajc, trener Telemacha Olimpije: »Prav ničesar tokrat ne morem očitati svojim igralcem, razen seveda kronične neučinkovitosti. A to se nam ponavlja tudi na tekmah EBEL. Res, raven igre je bila po mojem okusu, v napadu smo sprožili precej več strelov, igrali smo bolje kot nazadnje na Jesenicah. Verjamem, da bomo na naslednji tekmi zmagali in odločitev o prvaku preložili na 5. tekmo.«

Dejan Varl, trener SIJ Acronija Jesenic: »Nismo igrali tako disciplinirano kot na prejšnji tekmi, vseeno pa zelo zavzeto tudi s posameznimi nevarnimi poskusi na tekmečevi polovici. Seveda sem zelo vesel tega tivolskega uspeha, a zdaj bo vsekakor najbolj pomembno ohladiti glave. Vodimo v seriji, a pot do lovorike še zdaleč ne bo preprosta.«