Ko bi bil Tivoli poln kot nekoč

Ljubljana – Tivoli je za hip onemel, nato pa vendarle zaploskal. Tako je bilo ob koncu nedeljskih kazenskih strelov, ko so Olimpijini hokejisti doživeli drugi poraz v sezoni, a si prislužili aplavz za zelo zavzeto predstavo. Junak večera pa je bil Žiga Pance, otrok ljubljanske hokejske šole in zdaj že eden udarnih adutov moštva iz Beljaka.

Nekoč je pri dvajsetih postal najmlajši kapetan v Olimpijini zgodovini, bil je vodilni domači igralec ljubljanskega moštva ob zadnjem podvigu v EBEL, uvrstitvi v polfinale končnice leta 2012, nato je navdušil nove delodajalce v Bolzanu z odločilnim golom za senzacionalno južnotirolsko zmagoslavje proti Salzburgu v finalni seriji, sodeč po uvodu v sezono pa mu bo silno pomembna vloga pripadla tudi v Beljaku. »Seveda je lepo, ko zabiješ gol odločitve pri kazenskih strelih, res pa je, da so bili to pot občutki mešani in tudi nenavadni, saj sem pač spet igral proti moštvu v dvorani, ki jo imam za svojo,« je bil iskren 26-letni napadalec, spomladi med najvidnejšimi akterji slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Ostravi. In prav ob koncu prejšnje sezone ga je večkrat poklical stari tivolski znanec, finski trener Hannu Järvenpää, ter ga povabil v Beljak.

»Zagotovo mu pripada veliko zaslug za mojo selitev iz Bolzana k moštvu VSV. Res sva se nekajkrat o tem pogovarjala, zame je vsekakor lažje privajanje na novo okolje, kjer poznam tako trenerja kot tudi nekaj igralcev,« pravi Pance o prihodu k moštvu, kjer je lastnik št 1. v vratih Jean-Philippe Lamoureux, junak omenjene imenitne Olimpijine končnice v sezoni 2011/12, v slačilnici je tudi slovenski reprezentančni ris Miha Verlič. »Vesel sem njegove navzočnosti tako na ledu kot ob njem,« je dejal o soigralcu, najboljšem hokejistu beljaškega moštva na sobotni premieri proti Dornbirnu (2:3), nakar je bil dan pozneje z golom v rednem delu in nato še pri odločilnem kazenskem strelu junak za prvi točki v sezoni prav Pance: »Resda smo se na koncu veselili, a le z golom ali dvema se ne moreš zanašati, da boš kar po vrsti zmagoval. Nekaj težav imamo pri postavi, pogrešamo še kakšnega branilca, vsekakor bomo morali igrati bolj učinkovito.«

Obenem je navdušen nad novim Olimpijinim rodom. »Gre za izjemno bojevito moštvo, sleherni med temi fanti na igrišču pusti srce, želim si, da bi v prihodnje še bolj opazno napredovali,« poudari o svojih naslednikih in tudi omeni pomembnost uspešno začrtane prisilne poravnave pri ljubljanskem klubu: »Najpomembneje je, da se Olimpija izvleče iz dolgov, tako ali drugače. Zdaj res upam, da ne bo več vrnitve na tirnice zadnjih let, čas je za začetek novega obdobja. Mar ne bi bilo lepo, ko bi bil Tivoli spet tako poln kot nekoč?« Jasno je seveda, da je med upniki tudi Pance, sam se dobro zaveda, da bo podobno kot drugi del zasluženega denarja izgubil, a zdaj si predvsem želi postavitev svojega matičnega kluba na bolj trdne temelje.

Sicer tudi beljaška hokejska sedanjost v primerjavi s krepko bogatejšimi tekmeci iz sosednjega Celovca, Salzburga ali z Dunaja ni prav brezhibna, a cilji moštva, ki je nazadnje proti prvakom s Solnograškega po hudem boju izpadlo v četrtfinalu, ostajajo tradicionalno visoki. »Končnica je vedno znova zelo vidno podčrtana v tem mestu, kjer se dobro počutim. Podobno kot v Bolzanu občutim pripadnost okolja hokejski igri, prebivalci nas spoštujejo, rad bi jim vrnili zaupanje z dobrimi predstavami,« je še dodal hokejist, ki kakšen prosti dan rad izkoristi za druženje z domačimi in prijatelji v Ljubljani, sicer pa uživa v svojem novem prebivališču ob Baškem jezeru: »Raje sem tam kot v središču Beljaka. Umaknem se v mirnejše okolje, kjer pa je bilo v prejšnjem tednu še kako živahno, ko so se tu zbirali številni udeleženci evropskega festivala motorjev …«