Tiskane izdaje
Hrušica – Najbolj znana hokejska vas daleč naokrog je že v tretjem poletju zapored na nogah. Po novem podvigu v NHL nestrpno pričakuje, da se domov vrne Anže Kopitar. Pred njim se je v domače okolje vrnil oče Matjaž, selektor slovenske izbrane vrste, s katerim smo se pogovarjali o dolgi sezoni, izjemni Anžetovi končnici ter se spomnili korejske zgodbe in nastopa na OI.
Za vami so izjemno stresni in živahni meseci, kako bi potegnili črto pod dolgo sezono?
Seveda si leto 2014 v hokejskih krogih ohranjamo po imenitnem olimpijskem turnirju, a sam bi se vendarle najprej spomnil prvenstva skupine B. Pred nami je bila namreč izjemno zahtevna naloga, zelo veliko dela smo morali vložiti za vrnitev v elitni svetovni razred. Igralci, ki so si prigarali uspeh v Koreji, si res zaslužijo vse spoštovanje.
Prvenstvo je bilo tokrat v nenavadnem okolju, ni bilo prepoznavne energije razprodanih Stožic ali Tivolija.
Prav to sem hotel poudariti. Razmere so bile prav posebne, zahtevne že od prvega dne, naša reprezentanca je bila močno zdesetkana. Lahko smo ponosni ob spoznanju, da je toliko slovenskih akterjev nastopilo v finalnih predstavah posameznih ligaških tekmovanj, a zato smo se pač v Seulu morali bojevati za vrh z manj izkušeno zasedbo kot ponavadi.
Kako sicer gledate na zadnje odmevne prestope slovenskih hokejistov, med katerimi bodo zdaj kar štirje v KHL?
Ta razširjena ruska liga je za mnoge želja, pravzaprav prav poseben izziv. Za Žigo Jegliča in Roka Tičarja to tekmovanje predstavlja novi korak na športni poti, upam, da si bo Marcel Rodman priboril dobro izhodišče pri Medveščaku, verjamem v nadaljevanje lepe moskovske zgodbe Jana Muršaka.
Korak naprej je tudi prestop Roberta Kristana iz slovaške lige v močnejšo češko, kajne?
Robi lahko brani kjerkoli na zelo visoki ravni, je zrel, na ledu zanesljiv, zaupam mu. Slovenski hokejisti v svetu še vedno niso tako cenjeni, kot bi si zaslužili, kar vedno znova ugotavljava s sodelavcem iz reprezentance Nikom Zupančičem, toda zgodba se izboljšuje. Hokejski svet nas je začel spoštovati.
In očitno so uspehi slovenske reprezentance prepoznavni, drugače ne bi zvabili vašega svetovalca Karija Savolainena k ugledni finski izbrani vrsti. Kako gledate na slovo z njim?
Izjemno ga cenim že od prvega dne, ko sem ga spoznal, torej še od tistega blejskega moštva, bil sem igralec, on trener. Nato sem se veselil sodelovanja z njim pri naši izbrani vrsti, bil ponosen na skupno delo v tem zadnjem strokovnem štabu. O ponudbi s Finskega je najprej obvestil mene, kot ponosen prebivalec velike hokejske nacije jo je sprejel. V domovini je izjemno cenjen, želim si, da bi z njim še naprej sodelovali.
Kako pa je pravzaprav z vašim nadaljevanjem na slovenski reprezentančni klopi. Kolikor vemo, vam je Matjaž Rakovec, predsednik HZS, sestavil novo pogodbo. Jo boste podpisali?
Drži, sestavil jo je in mi jo poslal. Zdaj sem se komaj dobro vrnil, s predsednikom se bom srečal v prihodnjih dneh. Podpisal je resda še nisem, a sestavljena je bolj ali manj po mojih željah, kar pomeni, da ne gre za redni delovni odnos, še naprej mi omogoča tudi bivanje v Severni Ameriki, od koder se vedno znova na področju hokejskega znanja in izkušenj vračam bogatejši.
A sodeč po zadnji končnici in težavnosti pohoda Kraljev na drugo lovoriko so trpeli vaši živci. Sicer pa ste nam že med OI dejali, da je z Los Angelesom tako kot nekoč z vašimi Jesenicami – kot bi si nalašč izbrali najtežjo pot na vrh!
In spet je bilo tako! Ta konferenčni boj je bil letos izjemen in ko je Los Angeles ugnal tako močne tekmece, kot so San Jose, Anaheim in Chicago, me sploh ni bilo strah, da ne bi še moštva NY Rangers. Četudi severnoameriški novinarji še naprej zaradi izjemne tradicije bolj cenijo klube z vzhodne obale.
Toda takšna končnica je terjala izjemne napore. Že nam, ki smo jo spremljali od daleč, se je zdelo, da tako izčrpanih obrazov, posebej prav Anžetovega, že dolgo nismo videli. Drži?
Drži, drži, tega si ne more predstavljati nekdo, ki česa podobnega ni doživel. Akterji se borijo z dehidracijo, podočnjaki razkrivajo hudo utrujenost, takšna sezona, povrhu še z olimpijskim nastopom, te poriva na rob vzdržljivosti.
Pa vseeno bodo olimpijski spomini lepi?
Vsekakor, dotaknili smo se elite, nastopili v četrtfinalu.
Kako ocenjujete skupino na svetovnem prvenstvu v Ostravi s starimi znanci Belorusi, Danci, Slovaki, Norvežani itn.?
Ne moti me skupina, bolj mi gre v nos spored tekem. IIHF omenja pravila, ni pa pravično, da spet začnemo tekmovanje drugi dan in končamo dan pred koncem sporeda. Le naši reprezentanci se je vnovič pripetilo, da bo imela v skupini med dvema tekmama manj kot 24 ur presledka. Verjamem pa moštvu, lahko premaga marsikoga.
Dosedanji kapetan Tomaž Razingar nam je pred dnevi omenil, da se mora o nadaljevanju športne poti pogovoriti z vami. Kako vi gledate na ta dvom?
Zame dvomov ni. Je izjemen profesionalec, z njim nikdar nisem imel težav, upam, da tudi on ne z menoj. Pri nas prepogosto koga odslovimo, tudi Tomažu so nekateri že pred tremi ali štirimi leti napovedovali odhod. Katerokoli nalogo pa je dobil pri reprezentanci v teh zadnjih letih, jo je opravil brezhibno.
