Kopitar: Zdaj ne bo več bremena, veselim se nove sezone

Bled – Od vrnitve v domovino Anžeta Kopitarja, prvega Slovenca s Stanleyjevim pokalom za naslov prvakov NHL, je minil poldrugi teden. Malce si je oddahnil po slovesnih sprejemih na Brniku in Hrušici, nato pa se že lotil humanitarnega turnirja v golfu, po katerem smo se z njim posebej pogovarjali.

Anže, nazadnje smo z vami govorili takole v živo, če kajpak ne štejemo zadnje brniške novinarske konference, ob začetku sezone v Berlinu. Takrat je vaše moštvo prvič po štirih letih sezono NHL odprlo v Evropi. Na ravnokar potrjenem koledarju za naslednjo sezono evropske premiere po daljšem času ni videti – kako to?

Evropi naj bi se predstavljala različna moštva, ni pravila, kdo in kdaj odpre sezono na stari celini. A letos še trajajo pogajanja med sindikatom igralcev in vodstvom tekmovanja NHL, zato še niti ni povsem jasno vse okrog nove sezone. Koledar so sestavili, a prav zato, ker je še precej vprašajev, tokrat ne bo gostovanja posameznih moštev v Evropi.

Kako pa sploh kaže s pogajanji?

O tem lahko samo ugibam, sleherno moštvo ima svojega predstavnika v sindikatu, naš je Kevin Westgarth. Izbrali smo ga tudi, ker ima v slačilnici Los Angelesa najvišjo izobrazbo, verjamem, da mu vsi zaupamo ter da res ne bo novih zapletov okrog tekmovanja.

Sicer pa ste zdaj 10 dni doma – ste si oddahnili po vseh trenutkih veselja, a tudi obveznostih ob koncu sezone z naslovom prvaka?

Letošnja zgodba je res drugačna, kot sem je bil vajen v preteklosti. V prejšnjih letih sem se vračal domov vendarle v bolj umirjenem ozračju, vse to, kar se je dogajalo tokrat, pa je preseglo vsa moja pričakovanja. Prav čudovito je bilo videti množico na brniškem letališču, nato tudi vse navdušene obraze na domači Hrušici. Ko si daleč od doma v NHL, veš da te spremljajo tudi »na daljavo«, pa vendarle me vedno znova razveseli spoznanje o priljubljenosti hokeja v Sloveniji.

Kako je bilo sicer v tej prvi »ilegali« med sprejemoma ter turnirjem v golfu?

Verjemite, nisem se še prav dobro spočil. Takoj je bilo treba spraviti pod streho prirejanje turnirja, ki so se ga lotili organizatorji – hvaležen sem tako Matjažu Rakovcu kot tudi prijateljem –, ko sem še igral v končnici NHL. Zdaj, ko je turnirja konec, pa se moram še dobro pripraviti na petkov prihod Stanleyjevega pokala v Slovenijo. Tu bomo pač vsi navzoči morali upoštevati posebna pravila NHL, vse mora potekati po točno določenem redu. Rad bi, da bi še enkrat vsi skupaj uživali, nato pa upam, da se bom le še spočil in umirjeno lotil priprav za naslednjo sezono.

Te priprave pa bodo vendarle vsaj malce drugačne. Lani ste se namreč vrnili domov s poškodovanim gležnjem in ste morali delati po posebnem programu, kajne?

Pa ne gre le za gleženj, tudi časovna primerjava je pomembna. Prvič doslej se mi je namreč zgodilo, da sem igral hokej še sredi junija. Zdaj sem se vrnil domov, oče Matjaž, ki vodi moj trening poleti, kajpak dobro ve, da počitku po dolgi sezoni pripada pomembna naloga. Baterije bi si rad spet napolnil, pa nato začel zares delati.

Večkrat ste sicer omenili, da je z gležnjem zdaj vse v najlepšem redu. A ko smo z vami nazadnje govorili v Berlinu, ste po tekmi najprej imeli posebno masažo in si nato prej poškodovani del hladili z ledom. Kako dolgo v sezono ste morali še posebej paziti na gleženj po koncu tekme?

Ni bilo pravila, včasih je bilo bolj moteče, včasih manj. Zelo odvisno je bilo od dneva, seveda tudi od kakšnega udarca na tekmi. Že kmalu so mi zdravniki povedali, da bo oteklina vidna tudi čez eno leto, a zame je seveda pomembno, kot sem vam takrat že v Berlinu povedal, da je gleženj zdrav in brezhiben za vrhunski šport.

Pa je bilo le treba zdržati rekordni 102 tekmi v sezoni.

Uf, res jih je bilo precej, ampak vedno bi to z veseljem ponovil …

Sicer nam je vaš oče pred dnevi omenil, da so navzlic imenitni logistiki v tej končnici najbolj utrujajoča potovanja, kako vi gledate na to?

Logistika je res neverjetna. Toda naj bo še vse to do potankosti urejeno, je sleherni polet na vzhodno obalo zahteven. Nimaš nikakršnega časa za prilagajanje na triurno časovno razliko, pri priči moraš biti pripravljen za tekmo. Predvsem v tem finalu je bilo res naporno. Pri klubu se res trudijo za vso podporo in regeneracijo, a vse skupaj je težko.

Toda očitno ambicije ostajajo. Prav v teh dneh, ko uživate prve počitniške dni, ste izvedeli, da je vaš vratar Jonathan Quick za 10 let podaljšal pogodbo pri Kraljih …

Le kdo od nas se ne bi razveselil takšne novice? Sijajno je slišati, da klub ostaja ambiciozen. Moja veljavna pogodba mi zagotavlja mesto pri Kraljih še štiri sezone, soigralec Drew Doughty je podpisal za šest let. Očitno ohranjamo visoke cilje.

Pa breme, ki ga boste zdaj kot prvaki občutili?

Ni me strah. Pravzaprav je bilo več bremena v tej sezoni, ko so moštvo po vrsti okrepili Mike Richards, Simon Gagne, Jeff Carter. Zdaj bo celo male lažje. Imamo pokal in se lahko veselo odpravimo k novi sezoni …