Lep spomin na Črno morje, a življenje gre naprej

Med hokejisti, ki v slovenskem športu pritegnejo posebno pozornost, je vedno znova vratar Robert Kristan. Soigralce je že neštetokrat reševal s čarovnijami v vratih, nikdar ni skrival čustev, v spominu ostajajo njegove solze sreče pred enim letom na OI, pred leti, predvsem v Zagrebu, pa je priljubljenost v javnem življenju drago plačeval s premalo spanca in slovesom od kluba …

Eno leto se je zasukalo od najbrž najvidnejšega vrha vaše športne poti, nastopa v četrtfinalu olimpijskih iger. Kako se zdaj ozirate k podvigu ob Črnem morju?

Če vam povem po pravici, se bom tistih dni še dolgo spominjal. Kot ste dejali, je šlo res za osebni vrhunec v športu, predvsem kar zadeva reprezentančno raven. Gre za izjemne spomine, ki pa te obenem motivirajo za prihodnost. Zdaj je pred nami že novi cilj: da obstanemo v družbi najboljših. Za slovenski hokej bi bilo zelo pomembno nadaljevati uspešno zgodbo na mednarodnem prizorišču. In četudi se kajpak Sočija vedno znova rad spominjam, mi misli uhajajo k Ostravi.

Pa bo na severovzhodu Češke, blizu meje s Poljsko, mogoče ponoviti raven iger, s katero ste se odrezali na olimpijskem turnirju?

Težko je o tem govoriti februarja, ko nas še trije meseci ločijo do svetovnega prvenstva. Marsikaj se še lahko zgodi, vemo, kje igrajo naši fantje, le želim si, da bi imel vsak med njimi, kolikor je le mogoče, dolgo ligaško sezono in tako ohranjal tekmovalni ritem. Seveda pri vseh to ne bo uresničljivo, zato bodo za del moštva tudi zelo pomembne aprilske reprezentančne priprave. Ponoviti raven igre, ki jo omenjate, ni preprosto, povsem na jasnem smo si, kaj pomeni, če je z nami v moštvu Anže Kopitar, tako kot na zadnjih olimpijskih igrah. Za napovedi in ocene bo še čas, v zadnjih dneh pred prvenstvom vam bom o tem lahko povedal precej več.

Kaj pa same priprave? Že po psihološki plati so za slehernega posameznika, kar kot izkušeni športnik že dobro veste, zelo naporne.

Nedvomno. Menim celo, da je obdobje po koncu ligaške sezone zahtevnejše kot tisto pripravljalno na začetku, pa je marsikomu znano, kako naporen je kondicijski trening, ki mu nato sledi prva vadba na ledu. Prav psihično moraš biti zelo močan, da se ob koncu sezone ne zasitiš hokeja in se tako ustrezno pripraviš še za sedem tekem v skupini svetovnega prvenstva. Glede na to, da vemo, kako ozka baza igralcev je pri nas, je za nas prav vsak reprezentant zelo pomemben. S pravilnim pristopom pa lahko dosežeš marsikaj.

Slovite sicer kot vratar, ki ga velike tekme tudi čustveno zelo izčrpajo. Kajpak nam nazadnje najbolj ostajajo v spominu solze sreče po uvrstitvi v olimpijski četrtfinale, ko se po prihodu v prostor za pogovore z novinarji tiskanih medijev sploh niste več mogli pogovarjati …

Drži, takrat je šlo za uresničitev želje, za katero si res nisem mislil, da jo bom kdaj dočakal. Že sama uvrstitev v Soči je bila zame sanjska, ko pa jo nadgradiš še s kakšno zmago, povrh takšno, ki ti odpre vrata četrtfinala, po koncu preprosto v čustvih »pregoriš«. Seveda je svetovno prvenstvo velika reč, a teh smo doživeli že precej, zato je za nas olimpijska zgodba res posebna.

A takšen podvig dvigne letvico pričakovanj v prihodnosti – se zavedate tega?

O tem ni dvoma. Kot sem vam dejal, je res še zgodaj za napovedi, kaj se bo letos zgodilo na Češkem, v vsakem primeru je poglaviten cilj obstanek. Toda po tihem si želimo še več. Dobro se zavedamo svojih sposobnosti, a za novi podvig bi bilo dobro imeti popolno postavo, brez poškodb in bolezni.

Mar ni že ta turnir na Dunaju razkril, kako boleč je lahko za slovensko reprezentanco sleherni izostanek katerega od pomembnih adutov?

To je jasno, a prav zato je lahko takšen turnir koristen, saj se tako vodstvo kot dolgoletno jedro moštva seznanjata z novimi obrazi. Del izbrane vrste se bo nekoč moral posloviti, športna pot pač ni neskončna.

Toda vsaj kar zadeva vašo vlogo v vratih, za zdaj še ni ugank. Iz leta v leto ste psihično močnejši, vas je utrdila lanska presenetljiva uvrstitev s soigralci v finale slovaškega prvenstva ter zdajšnji izziv v Pardubicah, že dolgo enem vodilnih klubov na Češkem, kjer sta pričakovanje in posledično breme vedno znova izjemna?

Moji zgodbi pri Nitri in Pardubicah med seboj nista povsem primerljivi. Pred enim letom sem bil celo presenečen, da sem se z moštvom uvrstil v finale, a takrat sem bil v »svojem filmu«. Vse misli sem namreč usmeril k olimpijskim igram, nisem se obremenjeval prav pretirano s pričakovanji okolice, želel sem si le dobro opraviti svojo nalogo. Odhod na Češko pa je nato dejansko razgrnil nove razsežnosti. Tu gre res za ambiciozen klub, s predvsem vidnejšo zgodovino od tiste v Nitri, a z osebnim učinkom v dosedanjem delu sezone sem zadovoljen in tako tudi uspešno prenašam pritisk novega okolja. Ta čas imamo v rokah vizum končnice, lepo bi bilo, če bi bili tudi na koncu ligaškega dela med prvimi šestimi (Pardubice so zdaj prav 6., o. p.), saj bi tako imeli zagotovljen nastop v glavnem delu izločilnih bojev.

Pri moštvu ste sicer dočakali novega trenerja, skorajda klubsko legendo Miloša Riho, ki je pred dobrim desetletjem vodil Pardubice, ko je tam igral vaš reprezentančni kapetan Tomaž Razingar.

Tokrat je klubsko vodstvo očitno ravnalo prav, saj me je še bolj kot niz porazov bolela nedisciplina na ledu. Ni bilo želenega pristopa, novi trener pa ga je zasukal.

Kaj pa zasebna plat bivanja na Češkem? Kako občutite to priljubljenost in prepoznavnost hokeja v mestu, potem ko se spomnite tudi vaših zagrebških let in navzočnosti v družabnem utripu mesta, ki vam je takrat očitno bolj škodovala kot koristila?

Zdaj je povsem drugače. V Zagrebu so se prepletale dobre in slabe strani, na koncu je bilo preveč druženja z navijači, pokrovitelji. Kot sem vam že dejal kmalu po prihodu v Pardubice, nisem merodajen za razmišljanje o prepoznavnosti v mestu, ker sem bodisi v dvorani bodisi doma z družino. Če ujamemo kaj prostega časa, se umaknemo od mestnega vrveža. Uživam v tem, kar počnem, mir mi v športu zelo pomaga.

Ste se češčine že navadili, sploh glede na temelj (slovaški jezik), ki ste ga postavili v prejšnji sezoni?

Zagotovo bi jo obvladal bolje, če bi se več družil s soigralci, tako sem z njimi pravzaprav le v slačilnici in na ledu. Razumem večinoma zdaj že vse, ko pa moram kaj povedati, se potrudim in tako ni vidnejših težav.

Pa nameravate ostati v Pardubicah tudi po koncu te sezone?

Prav v naslednjih dneh bomo imeli v klubu sestanek glede načrtov za prihodnost in takrat bom več vedel, kako bo šlo naprej.

Zdaj ste sicer v močnem ligaškem tekmovanju, toda ali še ohranjate cilj odhoda v KHL, najvišjo klubsko raven v Evropi?

Zagotovo bi rad storil še ta korak navzgor, a nikakor ne za vsako ceno in kamorkoli. Nastopam v češki ligi in ne bi si želel več po stopnicah navzdol. Rad imam urejene razmere, zato da se tudi zberem za svoje delo na ledu.

Pa vam je žal, da v preteklosti mogoče niste bolj vztrajali na Švedskem ali pa zagrabili priložnost, ko niste bili daleč niti od pripravljalnega tabora v NHL niti od selitve v KHL, kolikor vemo, k Dinamu iz Rige?

Ne, prav ničesar ne obžalujem in o tem zdaj ne razmišljam. Sleherna zadeva je ponudila dobre in slabe plati, raje kot da bi se zdaj oziral k preteklosti, pa razmišljam o tem, kaj me čaka v prihodnje.

Se še vedno tako razveselite reprezentančnih zborov, se energiji med klubsko slačilnico in brlogom risov razlikujeta?

Težko ju je primerjati, ker si pač v klubu zelo pogosto, z reprezentanti pa skupaj na leto največ dva meseca, morda tri. Ko si tujec pri klubu, so zahteve izjemno visoke, psihično si vedno znova pred resno preizkušnjo. Med risi je drugače. Seveda je tudi tu izjemna odgovornost, a predvsem starejši občutimo več svobode, tudi selektorjevega zaupanja.

Sicer še nikdar, odkar nastopate za izbrano vrsto, niste tako dolgo delali pod vodstvom enega selektorja – Matjaž Kopitar je neprekinjeno z vami od decembra 2010, kako gledate na to?

Dvig naše reprezentančne ravni očitno ni naključen. Gre za preplet sproščenosti in odgovornega dela. Predvsem se igralci ob slehernem zboru počutimo kot v družini, zato tudi vedno znova pridemo v slačilnico, na led, v hotel. Očitno je selektor Kopitar uspešen in upam, da bo še dolgo tako.

Ali na Češkem že občutite pričakovanje svetovnega prvenstva? V hokeju zapriseženi deželi je poleg vas še nekaj pomembnih adutov slovenske reprezentance, bo prvenstvo za vas zato še posebej pomembno?

Veste, da za zdaj še ni takšne mrzlice in pogovorov o pričakovanjih tega dogodka. Morda pa tega ne čutimo, ker v uvodnem delu nismo v skupini z domačo reprezentanco. Sanjsko pa bi bilo, če bi se s Češko pomerili v končnici …