Tiskane izdaje
Ostrava – Tako kot pred štirimi leti na prvenstvu v Bratislavi so po res konkurenčni predstavi slovenski hokejisti proti slovaškim izgubili z 1:3 in prav tako kot takrat so vodili, zadnji gol pa prejeli v prazno mrežo, potem ko so brez vratarja poskusili izenačiti. Risi po treh tekmah ostajajo brez točk, danes bodo imeli prosti dan.
V slovenskem športu obstaja nekaj posebnih zmag v reprezentančnih nastopih. Tako med nogometnimi podvigi nazadnje ostaja v spominu mariborska noč za zmago proti Rusiji in uvrstitev v Južno Afriko, rokometaši so si nekoč sredi Zagreba priborili olimpijski vizum, naši risi na drsalkah pa so pred malce več kot enim letom zablesteli na igrah v Sočiju in prvič v dobrih dveh desetletjih na velikem tekmovanju ugnali eno od velesil – Slovaško. Reprezentanco, ki je bila štiri leta prej v Vancouvru med elitno četverico, osvojila je naslov svetovnih prvakov v letu 2002, ko je Slovenija sploh prvič nastopila v najvišjem hokejskem razredu.
In nenazadnje je tudi pogled na včerajšnji postavi hitro razkril razlike glede vrednosti na trgu najbolj cenjenih ledenih ploskev. Med slovaškimi reprezentanti jih je namreč sedmerica iz elitnega severnoameriškega tekmovanja, pri naših le Anže Kopitar, prav toliko kot iz NHL jih je tudi iz KHL, najmočnejše evropske lige na ledu, med Slovenci te klubske vloge pripadajo le trem – Janu Muršaku, Roku Tičarju in Žigi Jegliču.
Povrhu je sinoči v ostravski areni slovaške reprezentante spodbujalo skoraj 9000 rojakov. A vseeno – slovenska vrsta se je po povsem ponesrečenem uvodu na prvenstvu dvignila, na tekmi z Rusijo napovedala vidnejši vzpon, k moštvu se je po virozi vrnil Jan Urbas in tako le dočakal premiero na tem SP, verjeti je bilo, da bi lahko Robert Kristan uprizoril svoj večer vrhunskih obramb. Z znanima pristopom in zbranostjo bi lahko Slovenija izničila kakovostni zaostanek za tekmico.
In dejansko je že od prvih minut Kopitarjeva selekcija zelo uspešno razdirala poskuse slovaškega moštva, utišala množico na tribunah, si z izjemno zanesljivim Kristanom vlivala samozavest in v igri ohranjala rep in glavo. Posamezni vložki ustvarjalnosti Kopitarja in Muršaka so povzročali skrbi tekmecem, kako pomembna je navzočnost Urbasa, pa je bilo vidno že pri vodilnem slovenskem golu, ko se je izmuznil pred vrata Slovakov in po Kranjčevem strelu preusmeril plošček v mrežo za kronano uvodno številčno premoč. V nadaljevanju te spodbudne prve tretjine je ostalo nekaj slabe volje po zapravljenih priložnosti za še izdatnejšo prednost, a obenem je tudi bojevitost v obrambi s čarovnikom v slovenskih vratih preprečila reprezentantom dežele pod Tatrami hitro izenačenje.
Ob izjemnem boju tudi po 40 minutah še ni bilo spremembe pri izidu, vroče je bilo tako pred Kristanom kot Janom Lacom, pot k uspehu je bila za rise vidna. Res pa je, da so že od uvodnih trenutkov zadnje tretjine tekmeci silovito napadli, zvišali hitrost na ledu, prisilili slovenske hokejiste k izključitvam, tudi prestrogim. Za izenačenje je z »granato« z modre črte poskrbel branilec Andrej Meszaroš, zasuk je po pobegu mimo Mitje Robarja uprizoril prvi slovaški zvezdnik, Kopitarjev soigralec iz Los Angelesa, Marian Gaborik. In prav on je za konec dodal piko na i razburljivi zgodbi. Žal s tretjim spodrsljajem risov v Ostravi.
IZJAVE PO TEKMI
Matjaž Kopitar, selektor Slovenije: »To je bila dobra hokejska tekma, na svoje igralce sem ponosen, ohranjali so zbranost na ledu, žal pa sem v zadnji tretjini videl nekaj takšnih sodniških odločitev, kakršne ne sodijo v hokej. Vem, ne smem jih komentirati, a menim, da ste tudi sami poročevalci videli, za kaj je šlo.«
Žiga Pance, napadalec: »Najbolj boleče je, ko se po takšni tekmi ozreš k lestvici v skupini in vidiš, da si še vedno brez točk. Tokrat smo igrali od prvih minut bolj zbrano, a za konec očitno še ne dovolj dobro za podvig.«
Vladimir Vujtek, selektor Slovaške: »Podobno kot slovenski kolega menim, da je bila to dobra tekma, oboji smo imeli priložnosti za zmago, na koncu smo s tremi točkami dočakali nagrado za bojevitost.«
