Nova lovorika v tivolskem slavju brez leska

Ljubljana – Olimpijini hokejisti so pričakovano tretjič zapored sklenili sezono z naslovom prvakov, ki je sicer že 22. doslej v tivolski pisarni, že 14. pa v letih slovenske samostojnosti. Tudi v revanši so bili boljši od jeseniškega moštva, ki s svojim mladim rodom poskuša ohraniti tradicijo Podmežakle, a ta čas je daleč od vrhunske ravni.

Že po prvi tekmi in takrat gladki zmagi Ljubljančanov v Podmežakli s 5:1 ni bilo več dvoma o novem šampionskem naslovu zeleno-belih. A te lovorike, sicer tretje zapored v slovenskem prvenstvu, ni pospremila veselica iz prejšnjih let. Resda je najzvestejše občinstvo zadnji dve minuti pričakalo na nogah in na koncu pozdravilo sklepno zmago sezone, a razglasitve z malim pokalom in zlatimi kolajnami za zmaje ter srebrnimi za železarje je bilo prav hitro konec. Dvorana je bila v hipu prazna, v bližnjem športnem lokalu ob Celovški pa je morda »padel« kakšen krog piva več kot ob običajnih četrtkovih večerih, točaji pa nikakor niso imeli toliko dela kot po nekdanjih spektakularnih večerih za večtisočglavo tivolsko množico …

Povratni finalni dvoboj je sicer ponudil zanimiv uvod, saj je jeseniški kapetan Miha Brus z goloma presenetil gostitelje, a ti so pozneje po pričakovanju strnili svoje vrste, hitro izničili tekmečevo prednost in nato dosegli pričakovano drugo zmago. Jasno je, da po slovesu od EBEL pri tivolskem moštvu ni več takšnega tekmovalnega naboja kot pred mesecem ali dvema.

Kakšna bo prihodnost slovenskega hokeja, je zavito v globoko skrivnost, na dlani pa je, da tako kot v ravnokar končani klubski zimi ne bo šlo prav dolgo. Na amaterski ravni morda, a prav uspehi izbrane vrste preprosto zahtevajo tudi domači premik.

Finale, tokrat v le dveh dejanjih, je pričakovano razkril širšo paleto izkušenih hokejistov pri ljubljanskem moštvu, ki pa tudi sinoči ni blestelo v trenutkih številčne premoči. Jeseniška igra v mejah sposobnosti posameznikov ohranja rep in glavo, prav v prednosti petih proti štirih železarji igrajo ustvarjalno, a za višjo raven vendarle prepočasi, že zgolj uvrstitev v finale je bila kajpak za to moštvo zgornja meja.

V slačilnico zmajev pa je vendarle prišla tudi nagrada. Tokrat iz reprezentančnih vrst, saj sta med rise spet povabljena Aleš Mušič in Miha Verlič, vrača se Damjan Dervarič, novi kandidati so Ken Ograjenšek, Žiga Pešut in Gregor Koblar. Na tribunah je bil včeraj tudi eden naših vodilnih branilcev Mitja Robar. V Nemčiji je zanj sezone konec, danes se bo pridružil reprezentančnim pripravam, na katerih pa tokrat, žal, ne bo Klemna Pretnarja. Branilec beljaškega moštva bo moral na operacijo rame.

Aleš Mušič, kapetan Telemacha Olimpije: »Vedno je lepo sezono zaokrožiti z naslovom prvaka, nikakor pa se ne smemo skriti v tem dosežku. S sezono ne moremo biti zadovoljni, ker se nismo uvrstili v končnico EBEL. To pa mora biti vedno naš cilj! Obenem mi je tudi hudo, ker ni več takšnih derbijev z Jesenicami kot pred leti. To seveda razkrivajo tudi bolj kot ne prazne tribune. Gledalci se bodo seveda vrnili takrat, ko bo na ledu izenačen in negotov boj za lovoriko.«

Peter Bizalj, napadalec Acronija Jesenic: »Pomembno je, da se na tej zadnji tekmi nismo osramotili. Že od začetka smo si želeli konkurenčen boj, igrali smo bolj sproščeno kot nazadnje na domačem ledu, seveda pa so ob koncu odločale tekmečeve izkušnje. Ko potegnem črto pod to sezono, nisem razočaran. V končnici INL smo se spodobno upirali kakovostni Gardeni, v finalu smo igrali po svojih sposobnostih. Težko je ugibati o prihodnosti jeseniškega hokeja, rad pa bi videl, da bi nadaljeval našo lepo zgodbo.«