Slovenija na ledu ohranja zmagovalno miselnost

Turnir ob koncu tedna na Bledu je ponudil prav lep hokej, obiskovalci so bili zadovoljni s pristopom in z igro slovenske reprezentance, h kateri se je po daljši odsotnosti vrnil David Rodman, eden vodilnih risov zadnjega desetletja. Svojo klubsko pot bo nadaljeval v Franciji, deželi naslednjega svetovnega prvenstva.

David, strokovno vodstvo izbrane vrste, soigralci in privrženci so vas pogrešali tako na zadnjih dveh SP kot tudi v septembrskih olimpijskih kvalifikacijah. Kako je bilo pravzaprav z vašim okrevanjem, kdaj bolečine in težav ni bilo več?

Letos sem konec marca staknil poškodbo križnih vezi, lani mi je preprečilo pot na prvenstvo poškodovano zapestje. Da zdaj v kolenu ne čutim več nikakršnih bolečin, so naokrog dobri trije tedni. Seveda pa je treba omeniti tudi psiho, razmišljanje, ob slehernem morebitnem tresljaju pomisliš, kaj pa če je to posledica poškodbe? No, kakorkoli, operirali so me v začetku aprila, domala tik pred nastopom naše reprezentance na SP skupine B na Poljskem, kmalu po operaciji me je že čakala fizioterapija. Do počitniškega prihoda v Slovenijo sem okreval v Nemčiji, kjer sem se tudi poškodoval. Zelo pomembna pa sta bila nato dva meseca vadbe pod strokovnim nadzorom Jožefa Šimenka v prostorih Fakultete za šport. Lahko si mislite, kako sem bil vesel vrnitve na led.

A za nastop v olimpijskih kvalifikacijah, v katerih ste bili februarja 2013 med ključnimi aduti slovenske izbrane vrste, tokrat niste bili nared.

Žal ne. Seveda sem si mislil, kako lepo bi bilo spet z reprezentančnimi soigralci napadati uvrstitev na največji dogodek zimskega športa, toda zdravljenje poškodbe križnih vezi traja ponavadi pol leta, ničesar ne moreš prehitevati. Okrepiti je bilo treba mišice na poškodovani desni nogi, tudi psihična zavora je vedno pri takšnih zapletih močno navzoča.

Pa komaj dobro ste pozabili na tisto zapestje, zaradi katerega ste prišli v Ostravo na lansko SP le za nekaj dni kot gledalec, namesto da bi bili v brlogu s svojimi risi …

Drži, zadnjih dveh let si po športni plati nikakor ne morem ohraniti v lepem spominu. Pravzaprav je poškodba zapestja za hokejista še bolj moteča in te tudi po okrevanju še pogosto spomni s kakšno bolečino. Zlasti v mojem primeru, ker je šlo za zapestje leve roke, sam pa sem pri hokeju levičar in je pri slehernem strelu ta del telesa močno obremenjen. Zdaj sta minili skoraj dve leti od te poškodbe, pa lahko rečem, da je bilo vse skupaj še ne dolgo nazaj bolj moteče kot pa koleno.

A nato ste se le vrnili na ledeno ploskev, za začetek na Jesenice. V vašo domačo dvorano, kjer ste naredili prve hokejske korake, a zdaj v okolje novega kluba – kako ste doživeli teh nekaj tednov v Podmežakli?

Zelo dobro sem se počutil v slačilnici. Ne, to res ni pohvala »kar tako«, ker bi pač moral koga pohvaliti, a tu sem res srečal pozitivno skupino ljudi. Za raven tekmovanja alpske lige je na Jesenicah prav spodobno stanje, z veseljem sem v teh dneh pred reprezentančnim turnirjem vedno znova vstopil skozi vrata Podmežakle. V tujini ni bilo vedno tako.

Koliko vam je pomagalo, da jeseniško moštvo vodi Nik Zupančič, ki ga kot selektorja in prej člana reprezentančnega strokovnega štaba dobro poznate?

Zagotovo mi je bilo v pomoč. Pozna me, ve, kaj lahko od mene pričakuje, tudi jaz sem si na jasnem glede njegovega načina dela in razmišljanja o hokeju.

Ste potemtakem pričakovali vabilo na ta novembrski zbor izbrane vrste na Bledu?

Upal sem. Seveda pa sem pri priči, ko sem začel razmišljati o reprezentanci, vedel, da gre za višjo raven hokejske igre, kot sem jo doživljal nazadnje pri klubu. Toda to mi seveda dobro dene v želji po vrnitvi k nekdanjim tirnicam in osebnemu prispevku pri uresničitvi reprezentančnih ciljev.

A z Nikom Zupančičem kot selektorjem še niste delali prav veliko, zaradi poškodbe vas ni bilo na osrednjih dveh tekmovanjih za slovenski hokej v koledarskem letu 2016 – opažate razlike med njim in predhodnikom Matjažem Kopitarjem?

V sistemu igre domala ni razlik. Dobro vemo, kje so prednosti naše reprezentance, tako sedanji selektor kot tudi prejšnji jih poskusita uveljavljati po najboljših močeh. Prav natančnih primerjav v obnašanju obeh pa še ne morem potegniti, Nika Zupančiča kot selektorja še ne poznam dovolj. A zdaj se mi zdi predvsem pomembno, da je ohranil to imenitno ozračje med igralci, verjemite, vedno znova se vsi razveselimo prihoda k reprezentanci. Zame najbrž zdaj to še posebej velja, saj me ni bilo na nekaterih zadnjih zborih.

Tukaj ste odsotnega Žigo Jegliča zamenjali ob uigrani navezi Rok Tičar-Robert Sabolič. Kako je bilo igrati z napadalcema iz KHL?

Iz mojega zornega kota sta oba na stopnji, h kakršni trenutno ne sodim. Preprosto sta igralca visokega evropskega kakovostnega razreda, ko sta na ledu, je opazna dodana vrednost. Jaz pa se po poškodbi še »lovim«. Poskusil sem po najboljših močeh, pravzaprav si štejem v čast, da sem igral v napadu z njima na prvih dveh tekmah. Potem ko na zadnji po predhodnem dogovoru Robert ni nastopil, ni bilo težav niti s Kenom Ograjenškom, ustvarjalnim hokejistom, opazoval sem ga že kot pomembnega člana reprezentance.

Kako bi sploh potegnili črto pod ta turnir na Bledu?

Na koncu smo res ostali brez želenega 1. mesta, vseeno pa bi vse skupaj iz našega zornega kota ocenil kot uspešno. Na uvodni tekmi nas je Latvija kar malce presenetila z agresivnostjo in s telesno močjo, nekaj časa smo potrebovali, da smo ujeli pravi ritem na ledu. Na koncu smo tudi z malo sreče zmagali. Nato smo bili s Francijo boljši od začetka, morali bi tekmecem zabiti kakšen gol več, za slovo od Bleda je bila Belorusija boljša od nas. Le v drugi tretjini smo zares nadzorovali dogajanje, na koncu ti je seveda žal, ko si priboriš podaljšek in kazenske strele, da tekme ne kronaš z zmago.

Na takšnih turnirjih sicer ne gre zgolj za tekmovalni dosežek?

Predvsem je pomembno, da to naše moštvo skozi leta ohranja zmagovalno miselnost. Smo nepopustljivi, tudi ko nam v določenih trenutkih na ledu ne gre, ne obupamo. Vem, ne razplete se nam vedno po željah, vedno znova pa smo konkurenčni kakovostnim tekmecem. To opažam zdaj spet na ledu in tako sem razmišljal, ko sem tekme spremljal s tribun ali v domači sobi.

Na tribunah ste bili med lanskim SP na Češkem, iz domačega okolja ste pospremili letošnje prvenstvo skupine B in te zadnje imenitne olimpijske kvalifikacije v Belorusiji.

Vse, kar ste omenili, je bilo zame prav nenavadno in povsem drugače kot v preteklosti. Zadnjih deset let sem pripadal tej ekipi in pravzaprav sem se kot njen del počutil tudi v Ostravi, čeprav sem si dogajanje ogledal s tribun, kjer seveda posamezne trenutke doživljaš povsem drugače kot na ledu. No, kakorkoli, nova izkušnja je sledila letos ob spremljanju tekem iz Katovic in Minska po TV, računalniku in ob pogovorih z dolgoletnimi soigralci. Ti pa so me zlasti v Belorusiji navdušili! Res, igrali so prav suvereno, niso se ustrašili uglednih zasedb na nasprotni strani s številnimi akterji iz NHL in KHL. Ko sami sebi zaupamo in smo dovolj samozavestni, smo res konkurenčni domala sleherni reprezentanci.

Zato je najbrž zdaj močno podčrtan cilj obstanka v najvišjem svetovnem razredu, iz katerega ste v zadnjem desetletju vedno znova izpadli?

Prav neverjetno je, kako zaradi kakšne malenkosti ne dosežeš cilja. Pogosto ti ne gre v račun, sprašuješ se, kako je mogoče, da moštvo, ki se je že tako pogosto odrezalo s konkurenčno igro, ne more obstati med 16 reprezentancami elite. Spomnim se prvenstva pred petimi leti v Bratislavi, takrat smo res dobro igrali z gostitelji na premieri, pa na koncu tesno izgubili, tudi veliki ruski reprezentanci smo bili dolgo konkurenčni, igrali smo neodločeno z Nemčijo, po odlični igri ugnali Latvijo, ko pa je bilo treba za konec le še ovrednotiti dotedanji vložek, se nam je ta sesul … Tudi na poznejših tekmovanjih je bilo podobno, zdaj se res moramo dobro pripraviti, pokazati naše sposobnosti.

Kako pa je z vašimi osebnimi cilji, kot kaže, se selite v Francijo?

V tem tednu bi novi delodajalci to morali uradno objaviti, kolikor vem, zdaj ni več ugank, čez nekaj dni se bom preselil. Prestal sem nekaj lepih tednov pri jeseniškem klubu, kjer sem podpisal enomesečno pogodbo. A obenem sem z menedžerjem iskal okolje, v katerem bi se spet vidneje približal višji evropski ravni, naslednji reprezentančni zbor bi rad pričakal v boljši formi kot zdaj.

Kako je bilo s ponudbami od drugod, največ ste v zadnjih letih igrali v Nemčiji in Avstriji?

Bilo je nekaj možnosti, da bi se vrnil v drugo nemško ligo, toda za konec prav konkretne ponudbe ni bilo. Ne glede na vse uspehe zadnjih let ter tudi uveljavitev posameznikov pri uglednih klubih v Los Angelesu, Moskvi, Bratislavi se je slovenskemu hokejistu zares težko prebiti do odmevnega prestopa. V Avstriji in Nemčiji, ki ste ju omenili, je opazen izjemen vpliv severnoameriške srenje – med menedžerji, trenerji in igralci. V hokeju pač ni neomejenega pretoka akterjev med deželami evropske skupnosti. V Dresdnu, kjer sem igral nazadnje, tako kot v drugih klubih nemškega drugoligaškega tekmovanja, lahko igrajo po štirje tujci. Brat Marcel je tam ostal, lani je podpisal dveletno pogodbo, zame po koncu enoletne pogodbe nove ponudbe ni bilo več, kar pa mi je povsem razumljivo, saj sem bil dolgo poškodovan.

Kakšna se vam je zdela druga nemška liga?

Pravzaprav je po kakovosti zelo podobna EBEL, klubi so večinoma zgledno urejeni, z družino smo se v Dresdnu dobro počutili. A zdaj je napočil čas za hokej v novem okolju, verjamem, da mi bo v Franciji všeč, tam je tudi precej slovenskih hokejistov.

Na Bledu vas je po daljšem času spremljalo lepo število domačih, sorodnikov in prijateljev.

Doma je vedno drugače. Za družino je tu najbolje, ko te s tribun spodbujajo prijatelji, prav uživaš. Če bi le bilo to mogoče in bi imeli klubski hokej v Sloveniji kot nekoč, bi rad igral doma.

Pa pri svojih 33 letih razmišljate o tem, da bi nekoč za konec športne poti igrali tam, kjer ste tudi začeli – na Jesenicah?

Ne bom skrival, razmišljam o tem.