Tokrat nisem razmišljal o odhodu na domače Jesenice

Današnjega ponedeljka se ob uvodnem zboru v olimpijski sezoni pri slovenski hokejski reprezentanci veselijo, prav posebej pa med njimi Robert Kristan, vrsto let št. 1 med našimi vratarji. V prejšnji sezoni ga ni bilo na ledenih ploskvah, po dobrem letu in Minsku, septembra lani, je zdaj spet na seznamu izbrane vrste.

Nazadnje ste bili med navzočimi reprezentanti na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Minsku, a takrat pač na rezervni klopi. Pravzaprav je od vaše »prave« udeležbe med risi minilo še dlje – zadnjič ste namreč branili za izbrano vrsto na SP skupine B v Katovicah, aprila 2016. Odtlej se je marsikaj spremenilo, tudi postava strokovnega štaba.

Drži, res so si od letošnjega poletja v primerjavi z Minskom ali Katovicami, ki ju omenjate, ter tudi od zadnjega SP v Parizu, sledile nekatere spremembe, a to niso neki siloviti zasuki. Naš novi selektor Kari Savolainen je vendarle stari znanec slovenske hokejske scene. Sam sem ga denimo spoznaval in delal pod njegovim vodstvom na prvenstvu 2004. v Gdansku in leto pozneje v Innsbrucku. Res ne pričakujem revolucije, seveda pa ima ta Finec svoj pristop k delu. Kako se bo lotil nalog, si bomo bolj natančno na jasnem ob koncu tega prvega zbora.

Sicer prihajate na ta zbor s popotnico skoka na 2. mesto lestvice AHL, zanimivega začetka sezone za to novo Olimpijo in oživljenega slovenskega hokejskega derbija, v katerem so se zaenkrat bolje odrezali vaši tekmeci z Jesenic, od koder ste doma?

Res je, marsikaj se je že zgodilo v teh dveh mesecih, veliki večini zgodbe pripada svetla luč. Prav vesel sem, da ima derbi spet svoj čaroben naboj, ob igri napoči čas tudi za malce pretepa, navijaški prestiž, vsesplošno predstavo. Tako je bilo nekoč, ko sta bila Tivoli in Podmežakla redno polna.

A seveda vam ni prav, da ste trikrat zapored, vključno s pokalnim finalnim dvobojem v Celju, proti največjim tekmecem led zapuščali sklonjenih glav?

Seveda ti ni prav, ko izgubiš, vsaj v tem zadnjem tivolskem derbiju bi bilo res lahko drugače. Po zaostanku z 0:3 smo bili zelo blizu zasuka, v sklepnih 20 minutah smo se zavedali, da lahko igramo bolje kot dotlej, zato smo bili bolj sproščeni. Jeseničani so bili takrat verjetno podzavestno pogosteje v obrambni tretjini, dosegli smo dva gola, a za konec nam je zmanjkalo časa. Toda pomembno je ohranjati svojo pot v tej ligi, zdaj smo tik pod vrhom.

Vi ste posebej pod drobnogledom, drugič, zdaj po 15 letih, ste se namreč na svoji športni poti kot otrok hokejskih Jesenic odločili za Olimpijin zeleno-beli dres. Kako to?

Gre za dve povsem različni obdobji v karieri. Takrat, jeseni 2002, sem prišel v Tivoli, da bi kar največ branil, zame je bil to prav poseben izziv, današnja zgodba je vendarle drugačna, četudi je osebni cilj podoben: po letu brez hokeja si želim zbrati veliko minut na ledeni ploskvi. Toda zelo pomemben razlog prihoda k Olimpiji se skriva tudi v tem, da zdaj z družino živim v Ljubljani. Prav zadovoljen sem, da sem podaljšal kariero, povrhu pa je še ustroj tega novega kluba urejen. Vodstvo dela za igralce, čestitam vsem tem, ki se trudijo za to, da bi bil v Tivoliju spet spodoben hokej.

Najbrž je lažje, če klub vodi nekdo, v vašem primeru Tomaž Vnuk, ki je bil vrsto let sam uspešen športnik?

Zagotovo! Od prvega dne delovanja je bil korekten, pomembno je, da ni rinil z glavo skozi zid, ko še ni bilo podpisanih pogodb. Vsaj zaenkrat nam ne manjka čisto nič, osredotočeni smo le na hokej.

A na domačih Jesenicah vas mnogi pogrešajo. Koliko je bilo dejansko možnosti, da bi se poleti, preden ste se odločili za Olimpijo, vrnili v Podmežaklo?

V bistvu, če sem iskren, tokrat nisem razmišljal o tej možnosti. Zdaj sem z družino v Ljubljani na Viču, hčerki peljem v vrtec, pet minut sem nato oddaljen z avtomobilom od tivolske dvorane, zato sem prav zadovoljen, da se mi je tako razpletlo glede nadaljevanja športne poti.

Večkrat pa ste dejali, da bi radi še enkrat doživeli nastop na olimpijskih igrah …

To je moj osebni cilj, res pa je, da dolgo nisem vedel, če je še dosegljiv. Zdaj sem povabljen na ta zbor v Francijo, kar me prav veseli in seveda si le želim, da bi potrdil selektorjevo zaupanje ter si tako pozneje priboril vizum za OI.

Kako se sicer ozirate k zadnjemu SP v Parizu, ko vas ni bilo med reprezentanti?

Ta prvenstva najvišjega razreda so za nas vedno znova zelo zahtevna. Gre za prav posebno tekmovanje številnih preizkušenj v kratkem času in za nas mora biti vse gladko kot po maslu, da smo uspešni. Če pa turnir začnemo s poškodovanimi ali celo kaznovanimi igralci, je ovira nato zelo visoka. Upam le, da bomo to črno tradicijo zadnjega desetletja spremenili. Ko se vrnemo med elito, bi bilo tam dobro ostati vsaj nekaj časa.

Toda pred bojem za vrnitev v skupino A svetovnega hokeja so pred slovensko izbrano vrsto še OI. Spomin na zadnje igre razkriva dve odmevni zmagi s Slovaško v uvodnem delu in z Avstrijo za uvrstitev v četrtfinale.

Želim si ponovitev dosežka iz Sočija. Tam smo bili v četrtfinalu, zakaj bi bili tokrat slabši; ob sanjskem scenariju bi bili lahko še višje kot takrat. Morda bo za nas res lažje, ker na turnirju ne bo igralcev iz NHL, a to spoznanje nas v dneh priprav nikakor ne sme zavajati.

A kako se sploh lotiti priprav za OI, časa je namreč malo?

Slovenski hokejisti smo bili vedno uspešni, ko smo imeli krajše priprave, kajne? V tem kratkem času smo vso pozornost namenjali hokeju, misli ne uhajajo drugam, na dolgih pripravah športnikov pa je tudi drugače. V Koreji bo, kot vem, dovolj časa za prilagajanje in trening, pri zvezi načrtujejo tam vsaj eno pripravljalno tekmo. Predvsem pa igralci – upam, da bom med njimi – prihajajo iz tekmovalnega ritma. Za nas je vedno težje pomladi, ko moraš igrati dva tedna med svetovno elito skupine A, nekateri pa so že dva meseca pred prvenstvom sklenili svoje klubske obveznosti.

Kaj sicer pričakujete od turnirja ta teden v Franciji?

Tekmeci (Belorusi, Latvijci in Francozi, op. p.) so zelo močni, kar nam lahko le koristi. Zame je predvsem pomembno, da bom tam na najvišji ravni, ko bom dobil priložnost, da jo kar najbolje izkoristim, le tako bom namreč dokazal, da si spet zaslužim mesto med stalnimi reprezentanti.

Pri Olimpiji ste v vratih od prvega dne sezone?

Cilj je bil, da se kar najbolje psihično in fizično pripravim, da redno branim. Slišal sem neke dvome o tem, češ da nisem več sposoben za višjo raven, toda verjemite – ni skrbi. Moja zbranost je še vedno navzoča, tako kot nazadnje na Češkem v ugledni extraligi ali zdaj v AHL. Seveda je opazna razlika pri kakšnih strelih, toda trening opravi svoje. Če si psihično in fizično stabilen, je preklop hiter.

Kako sicer po slabih dveh mesecih spoznavanja gledate na AHL?

Nekatera moštva me kar presenečajo, tudi v tem tekmovanju so kakovostni tujci, nekateri znajo veliko hokeja. Pričakoval sem manj, toda danes vsi vlagajo, gre za profesionalne klube. Ne nazadnje, ko gre za pripravljalne tekme, je vidno, da se zlasti najboljši iz AHL, denimo Ritten ali Asiago, lahko postavijo po robu moštvom iz EBEL. Olimpija? Zelo smo se popravili od začetka, a še naprej smo v procesu učenja, moramo trdo delati, le tako lahko pridemo v končnico in tam nato poskusimo iztržiti največ.

Pogrešate več izkušenih soigralcev?

Niti ne. Zdaj pogrešam le, da nimamo popolne ekipe, da nas poškodbe sekajo, zato ne moremo igrati na štiri peterke. Sezona je dolga, res upam, da ne bo poškodb ključnih igralcev.

Kako pa se zdaj ozirate k vašemu letu brez hokeja?

Pravzaprav mi je kar hitro minilo. Seveda sem pogrešal to rutino, ki jo poznam vse življenje: vstati, se odpraviti na trening, si nato privoščiti kosilo itn. Nato pa kar nisem bil prepričan, če bom nadaljeval športno pot. Potreboval sem nek preklop, da si razčistim v glavi. Zdaj se spet veselim slehernega treninga in tekme, to je eden temeljev za slehernega športnika na poti k uspehu.

Vaš dolgoletni soigralec tako pri klubu kot reprezentanci, zdaj že več sezon tudi član strokovnega štaba risov, Gaber Glavič pa je postal trener Jesenic. Kako gledate na njegovo vlogo?

Ne preseneča me, ustvaril si je avtoriteto pri fantih, to je vidno tudi na ledu, pripeljal je mladi rod do prvega moštva, ki mu le vrača zaupanje, upošteva pravila igre, disciplino, vse to vodi k uspehu. Kolikor pa Gabra poznam, lahko rečem, da je ambiciozen, ima glavo na pravem mestu, ve, kaj si želi, usmerjen je k cilju, zato je uspešen.

Kaj pa vaša kariera? Pri 34 letih razmišljate o tem, kako dolgo boste še vztrajali med vratnicami?

Zdaj ne razmišljam, v katero smer se bo še sukala moja kariera in kako dolgo bo trajala. Igram, uživam v tem, spet sem na ledu, kar mi je pomembno. Pri Olimpiji imam pogodbo tudi za prihodnjo sezono, če se bom dobro počutil in ostal zdrav, zagotovo lahko kariero podaljšam še za nekaj let.

Pa četudi boste morali garaško pristopiti treningu tako kot v zadnjem poletju …

Ne skrivam, bilo je težko. To sta bila dva meseca trpljenja! Moram poudariti, da sem si mislil, da bo lažje, kot se je ob koncu izkazalo. Na srečo pred tem nisem povsem počival, drugače bi se res težko vrnil nazaj k športu. A zdaj se počutim vrhunsko in le želim si, da bi bilo tako do konca sezone.