Uganka o češki (ne)moči na ledu

Kadarkoli so velika hokejska tekmovanja onstran Atlantika, vlogi udarnih kandidatk za vrh pripadeta reprezentancama Kanade in ZDA. Zadnje napovedi pred prihajajočim svetovnim pokalom razkrivajo tudi visoko vrednost ruskih delnic z velezvezdnikom Aleksandrom Ovečkinom, največ pa je ugank okrog Češke. Ta se je namreč v zadnjih letih oddaljila od najožje elite.

Zgodba hokeja na Češkem je prav posebna. Je med najstarejšimi v Evropi, nista je uničili niti svetovni vojni, tudi v štirih desetletjih politične pripadnosti vrha države socialističnemu bloku in takrat, žal, izginotju številnih tradicionalnih vrednot v tej srednjeevropski deželi je hokej obstal. Prav zmage na ledeni ploskvi, zlasti proti izbrani vrsti Sovjetske zveze, so ljudstvu krepile nacionalno zavest, navzoča sta bila ponos in kljubovanje vsiljenemu sistemu. In ko je padla železna zavesa, Češka in Slovaška pa sta mirno razdrli svojo federacijo, je v obeh novonastalih državah hokej nadaljeval svoje izjemno poslanstvo uveljavljene šole in selekcije igralcev, polnih tribun na tekmah in novih uspehov na mednarodni sceni.

A po prvem naslovu svetovnih prvakov v novi češki samostojnosti, maja 1996 na Dunaju, je sledila hladna hokejska prha. Moštvo se je namreč polno vznesenosti in optimizma lotilo priprav za prvi svetovni pokal, nakar se je soočilo z bolečimi porazi. Še danes, natanko dve desetletji pozneje, med številnimi hokejskimi zanesenjaki na Češkem predvsem ne uhajata iz spomina porazna predstava v Pragi s Švedsko (0:3), ko je jezno občinstvo metalo pločevinke piva na ledeno ploskev, in nato še hujši ter za hokejsko deželo prav nepredstavljiv polom v Garmisch-Partenkirchnu z Nemci (1:7). Slednji takrat še zdaleč niso uživali takšnega ugleda na ledenih ploskvah kot svetovni prvaki, pravzaprav so bili v tem tekmovanju bolj naključno, zaradi izjemnega gospodarskega in športnega vpliva svoje dežele. Tako si Češka sploh ni priborila sklepnih bojev za kolajne v Severni Ameriki, res pa je, da jo je spodrsljaj podžgal, nakar je 1998. osvojila naslov na najodmevnejšem olimpijskem turnirju – v Naganu ob navzočnosti vseh asov svetovnega hokeja, tudi neprekosljivega Wayna Gretzkega.

Češka danes? Zlata leta se oddaljujejo, na zadnjem svetovnem prvenstvu v Moskvi je bilo konec zgodbe v četrtfinalu, prav tako tudi pod petimi olimpijskimi krogi v Vancouvru 2010 in Sočiju 2014. Hiter pogled k postavam razkrije, da zdajšnja izbrana vrsta za svetovni pokal nima niti asov takšne ravni kot denimo ZDA, Kanada, Rusija niti tako obetavnega novega roda, s kakršnim se ponašajo Finci. Tudi v vratih ni več takšnega čarovnika, kot je bil nekoč Dominik Hašek, prvi junak Nagana, na klopi pa Josef Jandač, v prejšnji sezoni prvi mož Saboličeve Sparte, komaj začenja svojo pot kot selektor.

Resda je sobotna zmaga v domači generalki proti Rusiji po kazenskih strelih dobrodošla za samozavest, 13.000 navzočih v Pragi je z aplavzom pospremilo reprezentanco na svetovni pokal, toda pretirane evforije le ni bilo. Prav vsi izbranci novega selektorja so sicer iz klubov NHL, največ izkušenj so si nabrali kapetan Tomaš Plekanec (Montreal), Jakub Voraček (Philadelphia), David Krejči (Boston) in Aleš Hemsky (Dallas). Omenjene čaka zadnji preizkus pred sobotnim štartom v sredo proti evropski selekciji z našim Anžetom Kopitarjem, prav prihajajoče tekmovanje naj bi razkrilo, če se bo Češka spet približala najožji eliti dobitnikov kolajn ali bo ostala med tistimi, ki vedno znova merijo na četrtfinale, tam pa se pot ustavi.

»A zdaj bi se naša krivulja spet lahko dvignila. Kadar smo prišli na kakšno tekmovanje brez posebnih pričakovanj v javnosti, smo že večkrat zablesteli. Naj bo tako tudi tu,« je s svojimi nasledniki vstopil na letalo Martin Ručinsky, olimpijski prvak, zdaj menedžer izbrane vrste. A uganka o konkurenčnosti moštva ostaja. Tudi za Vaclava Prospala, prav tako vrsto let reprezentanta in dolgoletnega akterja v NHL. »Kadar greš igrat v Severno Ameriko, je vse drugače kot doma,« je opozoril reprezentante, da jih sobotna praška zmaga z Rusi ne bi uspavala.