V iskanju poti brez Seklja

Ljubljana – Sinoči so navzoči pospremili zadnjo tivolsko hokejsko tekmo v sezoni, a ker je šlo za nastop naših reprezentantov, ki bodo čez slaba dva tedna štartali na svetovnem prvenstvu, ni bilo veliko zaskrbljenih. Povsem drugače pa je ob spominu na blede Olimpijine predstave in mučno stanje v klubu, pred katerim so korenite spremembe.

Te je bilo pričakovati že ob novembrskem prihodu Marka Popoviča, nekoč hokejista in sodnika, na predesedniško mesto, ko je ljubljanski klub po dolgih letih končno dočakal dinamičnega moža v omenjeni vlogi in ne le nekoga, ki je Tivoli obiskoval le naključno, vodenje pa prepuščal drugim, najvidneje dolgoletnemu direktorju Matjažu Seklju.

Kajpak tudi Popovič sprva nikakor ni mogel mimo Sekljeve pisarne, skupaj s funkcionarjem kot tudi glavnim pokroviteljem se je odločil za pozneje ponesrečeno potezo prirejanja tekem na Trgu republike, po katerih je Olimpija padla v še močnejši vrtinec dolgov. Nihče pravzaprav niti ne ve, kako hud je »minus« tivolskega kluba, a že naraščajoče obresti ob bančnih dolgovih so v zadnjih letih prinašale vsote, ki bi jih zmaji kot žejni vode v puščavi potrebovali za opremo, več udobja na potovanjih in predvsem redno izplačilo dohodkov. Pri tem pa se je nazadnje tako zataknilo – predvsem po polomu z omenjeno zimsko klasiko sredi mesta –, da so Olimpijini hokejisti po koncu rednega dela EBEL, v kateri so že tretjič zapored ostali brez končnice, prenehali trenirati.

Sredi mučne zgodbe se je znašel – nič kriv, nič dolžan – Fabian Dahlem, nemški trener na ljubljanski klopi, in spoznaval že videne scenarije. Prav zaradi neuresničevanja direktorjevih obljub ali vsaj želja po ambicioznem vzponu sta klub nazadnje zapustila trenerja Hannu Järvenpää in Ivo Jan.

Dahlema pa bi očitno lahko obdržala le pristop predsednika in slačilnica, v kateri po povsem zasluženem porazu v domačem finalu z amatersko, a srčno in očitno krepko bolje pripravljeno jeseniško ekipo ni vse sanjsko. »Čas je, da si pri klubu nalijejo čisto vino,« so zgovorne besede nekdanjega reprezentanta Andreja Hebarja, omenjeni Nemec pa še ni povsem obupal, ne glede na kaos okrog milijonskih številk dolga si predstavlja tudi vzpon navzgor. »Marsikaj smo se naučili v tej zimi, res pa je, da se tudi odgovorni v mestu morajo obnašati drugače in v hokeju spet spoznati magnet, ki bi lahko pritegnil množice,« je omenil Dahlem, a se tudi zavedal, da je sedanje izhodišče za tako želeno višjo raven v Podmežakli precej bolj spodbudno kot v Tivoliju.

Ne gre verjeti namreč, da bodo Jesenice po šampionski lovoriki spet zdrsnile navzdol, Olimpija pa se je prav zdaj očitno znašla na točki, kot je bil gorenjski klub pred tremi leti ob odhodu iz EBEL. Takrat se je vodstvo s Slavkom Kanalcem umaknilo, zdaj bo očitno skozi izhodna vrata odkorakal Sekelj. V domala dveh desetletjih uradovanja v pisarni bočnega tivolskega hodnika je storil marsikaj – sestavil moštvo za pohod v finale EBEL, pripeljal iz tujine kakovostne okrepitve, a se večkrat odločal napak, predvsem pa – kar bodo seveda morale dokazati preiskave ustreznih inštitucij – dovoljeval neracionalno poslovanje in zapravljanje, po katerem so se nato dolgovi do igralcev, doma in na tujem, vlekli kot jara kača.

Obenem je Popovič že napovedal svoj odstop, a ob uresničitvi tega si je težko predstavljati smer, po kateri bi v prihodnje plula ladja z zmaji na palubi. Njegova vizija je jasna, vztrajati v EBEL, dolg reševati tudi s prisilno poravnavo, h klubu privabiti nove organizacijske moči. Nikdar ni še spregovoril o popolni odstavitvi dolgoletnega direktorja, zavedajoč se, da je Sekelj predvsem pri poznavanju severnoameriškega trga igralcev zelo močan. Toda o tem, da bo denarno poslovanje in oblikovanje proračuna v rokah drugih, ni več dvoma. Seveda pa ostaja le uganka, za kakšno raven tekmovanja bo šlo. Olimpija se je namreč zdaj znašla na križišču kot pred tremi leti Jesenice. Ko je treba ubrati novo pot.