Tiskane izdaje
Jesenice – Na Slovenskem ni več prav veliko klubskih športnih dogodkov, ki bi na tribune privabili 4000 obiskovalcev. In četudi je za vodilnima slovenskima hokejskima moštvoma večinoma mučna sezona s številnimi porazi, je finale – kot nekoč – spet pritegnil prav posebno pozornost. Štiri tekme niso dale prvaka, o tem bo odločalo sklepno dejanje, v ponedeljek na ljubljanskem ledu.
O tem, da slovenska športna javnost še vedno ohranja pripadnost hitri igri s palicami in ploščkom, smo se v zadnjih letih večkrat prepričali ob pomembnih reprezentančnih nastopih, tudi v tujini, kot denimo ob vnetem spremljanju Anžeta Kopitarja na poti k prestižnemu Stanleyjevemu pokalu. Le domača klubska scena zlepa ne oživi. V Ljubljani iz tekme v tekmo manj zanesenjakov obiskuje životarjenje zeleno-belega moštva v elitnem avstrijskem razredu, o vrnitvi v to ligaško tekmovanje sanjajo na Jesenicah, Zalog in Kranj sta z neustreznima dvoranama oddaljena od višjih ciljev, predvsem po organizacijski plati, Maribor se je namesto k vrhunskemu hokeju usmeril k vzgoji mlajših, pravzaprav je v sezoni najvidnejši skok navzgor storilo Celje. In bilo prav blizu uvrstitve v veliki finale. V tem primeru bi bila pač Podmežakla v četrtek brez žarometov in rekordnega obiska na eni hokejski tekmi, odkar so jo prenovili za EP v košarki 2013.
A hokejistom iz Knežjega mesta gre vsekakor aplavz za premišljeno začrtano zgodbo s podpisom trenerja in dolgoletnega reprezentanta Roka Rojška. Toda v domačem finalu sta nekdanja njegova soigralca iz izbrane vrste, Dejan Varl in Bojan Zajc. Od prve tekme do vključno te zadnje četrtkove sta uprizorila zanimiv taktični boj s posameznimi vložki akterjev na ledu, ki so nekajkrat celo presegli pričakovanja. Drobnogled je vsekakor usmerjen na najstnika Žana Usa, otroka kranjske hokejske šole, v rdečem dresu sploh prvič finalista državnega prvenstva, a že lastnika izjemnega dosežka – sedem tretjin zapored ni prejel gola! Kajpak gre klobuk sneti tudi pred Olivierjem Royem, čuvajem zeleno-bele mreže, a to, da s svojimi obrambami rahlja živce tekmecem, ni novost: v EBEL bi bila brez njega Olimpijina podoba še precej bolj klavrna.
Golov je v tem finalu bore malo, nazadnje zgolj dva (oba z igralcem več), tretji je nato pravzaprav ostal le uradno v zapisniku, ko plošček niti ni pristal v prazni mreži gostiteljev. Nekaj odločitev je razkurilo občinstvo, denimo tudi ta zadnja o t. i. tehničnem golu, na izjemno vzdušje je takrat padla senca zaradi odvržene dimne bombe, na sojenje so si sledile pripombe. Slednje je dejansko daleč od brezhibnega, pomembne vloge na ledu pripadajo nekaterim ne prav uveljavljenim delilcem pravice, tudi popolne nevtralnosti ni, saj ob oznakah krajev, od koder prihajajo, ni drugega zapisa kot Jesenice ali Ljubljana. A predstava se bo nadaljevala. Z bojem za prestiž kot v starih časih, a tudi z nerazumljivimi potezami – mar res nihče ne more zagotoviti, kajpak tudi stroškovno, avtoritativnih sodnikov iz tujine, zakaj je prav na dan največjega obiska zaprta priljubljena gostinska stojnica pod severno tribuno, zakaj v mravljišču pred dvorano številnim navijačem ni mogoče ponuditi klubskih spominkov? Kajti tako želena navzočnost dveh slovenskih klubov v EBEL zahteva konkurenčnost na ledu kot tudi ob njem.
