Tiskane izdaje
Podobno kot je v Pragi v središču pozornosti domači zvezdnik Jaromir Jagr, je v Ostravi pod prav posebnim drobnogledom Marian Gaborik. V dvorani in ob njej je namreč največ Slovakov, pri njihovem sedanjem moštvu pa izstopa soigralec Anžeta Kopitarja iz Los Angelesa, s katerim smo se pogovarjali v pričakovanju jutrišnje tekme med Slovaško in Slovenijo.
Marian, zdaj vam pri reprezentanci pripada vloga prvega zvezdnika, ko ste igrali nazadnje v Ostravi, na svetovnem prvenstvu 2004, ste imeli ob sebi na ledu bolj izkušene rojake iz najuspešnejšega slovaškega moštva – kakšna je primerjava?
Res je bilo takrat zame vse drugače, kot je danes. Na Ostravo imam lepe spomine, ker smo imeli zares močno moštvo, udarni izkušeni aduti so se dve leti prej veselili naslova svetovnih prvakov. Na Češkem mi je bilo takrat žal le, da nismo osvojili kolajne. Še dolgo po razpletu tekme za bron mi ni šlo v račun, kako smo takrat izgubili proti Američanom. Sicer pa ni šlo le za našo moč na ledu, temveč tudi za imenitno počutje v dvorani in mestu ob množici naših privržencev. No, po tej plati je zdaj podobno. Takole, ko pridem v Evropo, vedno znova spoznavam, kako radi imajo rojaki hokejsko reprezentanco.
Kako se počutite, iz Los Angelesa ste sicer prileteli nekaj dni pozneje kot Anže Kopitar?
Vsak si je uredil svoj urnik, podobno kot Anže sem kmalu potrdil reprezentančnemu vodstvu svoje sodelovanje na prvenstvu. Zame je najpomembneje, da sem se po prihodu dobro naspal, zdaj ni več nikakršnih težav glede prilagajanja na srednjeevropski čas. Nabral sem si nove moči in se tudi zato prav veselil sobotnega uvoda na prvenstvu.
Za začetek ste sicer razveselili številne privržence z zmago proti Dancem, a za to ste se morali zelo potruditi, priborili ste si jo po kazenskih strelih – ste pričakovali, da bo naloga tako zahtevna?
Najprej bi rad poudaril, da je zmaga vendarle zmaga. Dobro, izgubili smo točko, a obenem dobili dve. Vem, navijači so si želeli bolj prepričljivo predstavo, danske hokejiste smo v preteklosti ponavadi premagovali. Toda našim poročevalcem sem že pred to prvo tekmo dejal, da tekmeci res nimajo kakšnega zvezdnika, toda na ledu delujejo kompaktno, odlikuje jih moštveni duh. Tako kot vsi Skandinavci garajo do konca in se nikdar ne vdajo. Zato zmaga proti njim za nas še zdaleč ni bila preprosta naloga.
Kako pa bo jutri proti slovenski reprezentanci? Sta z Anžetom kaj klepetala o tej tekmi v Los Angelesu in zdaj tu na prizorišču?
Smo pač na svetovnem prvenstvu, kjer vsaka tekma zahteva izjemno zbranost. Tako bo tudi jutri. Seveda sva z Anžetom omenila ta najin dvoboj, a prav veliko se o tem nisva pogovarjala. Po prihodu v Ostravo sva se za hip srečala v hotelu, a takrat nisva govorila o tekmi, temveč o običajnih temah, saj se od konca sezone v Los Angelesu še nisva srečala.
Kaj pa vaš spomin na izjemno slovensko predstavo proti Slovaški na olimpijskem turnirju v Sočiju?
O tem me raje niti ne sprašujte, v Sočiju me takrat ni bilo.
Seveda vemo, da vas tam ni bilo zaradi poškodbe, pa vseeno – kako ste vi od daleč spremljali olimpijsko dogajanje?
Takrat sem bil še hokejist Columbusa, tam sem moral ostati zaradi okrevanja po poškodbi. Seveda bi vam lagal, če bi vam zdaj dejal, da nisem spremljal turnirja. Podrobno sem mu sledil, zlasti nastopom naše reprezentance. Ni nam šlo, upam, da bomo zdaj to prvenstvo zapuščali bolj nasmejani.
Nazadnje sicer ni bilo smeha niti v Los Angelesu. Branilci Stanleyjevega pokala ste ostali brez končnice – kako to?
Preveč priložnosti za točke smo zapravili že v jesenskih mesecih, nato ni bilo niza, s kakršnim smo se odrezali pred enim letom, v analizi sezone pa je bilo zame boleče predvsem spoznanje, da smo veliko izgubljali v podaljških ali po kazenskih strelih. Prav neverjetno je, koliko tekem smo izgubili na ta način, zato si tudi uvrstitve v končnico nismo zaslužili.
Kako zdaj kot soigralec pri Kraljih doživljate navzočnost Anžeta Kopitarja, prej sta bila pač dolgo tekmeca, ko ste vi igrali še v New Yorku in nato v Columbusu?
Že prej sem ga štel za izjemno močnega v dvobojih, kar najboljšega v NHL. Ohranja izjemne sposobnosti, verjamem tudi, da bo na tem prvenstvu slovenski vrsti zelo pomagal. Če pa se ozrem iz osebnega zornega kota na izkušnje z njim v Los Angelesu, moram seveda najprej poudariti, da sem vesel, ker sva se tako hitro in dobro ujela v napadu. Končnica prejšnje sezone seveda ostaja nepozabna, upam le, da bomo v prihodnje popravili vtis po letošnjem spodrsljaju.
A najprej je seveda pred vami svetovno prvenstvo – lahko vaša reprezentanca z manjšim številom asov kot kdaj v preteklosti doseže odmeven izid?
Imamo zanimivo moštvo, pri nekaterih mlajših igralcih opažam precej talenta. Težko je napovedovati razplet, o tem bo odločalo precej dejavnikov.
Pa vam bo poslej lažje, odkar sta se vam včeraj na prizorišču pridružila Tomaš Tatar in Tomaš Jurčo, cenjena hokejista iz Detroita?
Nedvomno gre za pomembni okrepitvi, vesel sem, da sta tu.
Boste zdaj igrali v napadu skupaj s Tatarjem?
Tega pa ne bi vedel. Trenerjeva naloga je sestavljati peterke, dobro pa je, da je tekem precej, zato bo tudi priložnosti za uigravanje dovolj.
