Z Žigo ni pogovorov o hokeju
Eric Pance, jeseniški Ljubljančan, pred današnjim derbijem tudi o alpski ligi in spominih na Romunijo.
Odpri galerijo
Za aduta iz prvega napada železarjev bo današnji derbi poseben. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Niti največji optimisti na slovenski hokejski sceni si niso mislili, da bo uvodni derbi nove sezone za točke domačega prvenstva ponudil tako imenitno popotnico. Hokejisti Jesenic in Olimpije se bodo pomerili danes ob 19. uri v Podmežakli, železarji so vodilni v alpski ligi, zmaji pa senzacionalno na vrhu močne ICEHL. V pričakovanju derbija smo se pogovarjali z Ericom Pancetom, Ljubljančanom v rdečem jeseniškem dresu.
Ne glede na vse okoliščine smo pričakovali zahtevno sezono. Pri Asiagu pa dejansko gre za kakovostno moštvo odličnih posameznikov, za uspeh moraš ohraniti zbranost 60 minut. Ni nam šlo vedno po načrtih, zaostajali smo z 1:3, kapo dol mojim soigralcem za pristop in zasuk. Tudi proti Olimpiji nas mora krasiti moštveni duh.
Resda zmagujemo, toda mi moramo biti na vsaki tekmi stoodstotni. Smo mlada ekipa, nimamo rutine in izkušenj, da bi zlahka nadomeščali spodrsljaje v igri. Če popusti zbranost, imamo težave tudi z manj kakovostnimi moštvi.
Vsi vemo, da je bil vrhunski hokejist, zlasti za mlajši del moštva je njegova navzočnost izjemnega pomena.
Lepo je, ko ni težav. Erik je super igralec, vsi skupaj smo se ujeli od trenutka, ko je vstopil v naš napad. Dejansko delujemo dobro.
Zelo hitro sem po prejšnji sezoni dobil klic z Jesenic in se prav razveselil. Sploh zdaj, ko imam sina, mi to veliko pomeni.
Drži, vozim se gor-dol. Saj ne potrebujem več kot dobre pol ure.
Če vam iskreno povem, se kaj prida ne pogovarjava o hokeju. Ko greš iz dvorane, poskusiš odmisliti palico in plošček. Seveda se tudi kakšna beseda zasuče okrog tega, oba sva seveda lahko zadovoljna s predstavami najinih moštev.
Veliko njenih igralcev poznam, tudi z Jesenic. Morda sem malo presenečen, to ni več sreča. Enkrat ali dvakrat se ti lahko kaj srečno razplete, očitno pa moštvo dela v pravi smeri.
V bistvu je bilo težko, tam sem bil brez družine. Še dobro, da sem imel slovenskega soigralca Matica Podlipnika, to mi je precej olajšalo sicer psihično zahtevno sezono. To je vendarle drugačen hokejski svet. Nam je tukaj glede opreme in urejenosti slačilnice vse samoumevno, tam temu namenjajo manj pozornosti. Večina igralcev je tam doma in se ne pritožuje, ker je drugače navajena od malega. V ekipi smo se sicer dobro razumeli. Sem pa stanoval v hotelu tik ob dvorani in ničesar drugega razen hokeja ni bilo tam zame.
Resda vaše moštvo ne igra v najmočnejšem regionalnem tekmovanju, toda vseeno se vam nizajo zanimive tekme: pred dnevi ste imeli derbi z Asiagom za vrh AHL, danes se boste pomerili z Olimpijo.
Ne glede na vse okoliščine smo pričakovali zahtevno sezono. Pri Asiagu pa dejansko gre za kakovostno moštvo odličnih posameznikov, za uspeh moraš ohraniti zbranost 60 minut. Ni nam šlo vedno po načrtih, zaostajali smo z 1:3, kapo dol mojim soigralcem za pristop in zasuk. Tudi proti Olimpiji nas mora krasiti moštveni duh.
Glede na to, da ste nazadnje igrali v razširjeni madžarski ligi, kako zdaj gledate na konkurenco v AHL?
Resda zmagujemo, toda mi moramo biti na vsaki tekmi stoodstotni. Smo mlada ekipa, nimamo rutine in izkušenj, da bi zlahka nadomeščali spodrsljaje v igri. Če popusti zbranost, imamo težave tudi z manj kakovostnimi moštvi.
Pri trenerju Niku Zupančiču ste nekoč že igrali pred odhodom v tujino.
Vsi vemo, da je bil vrhunski hokejist, zlasti za mlajši del moštva je njegova navzočnost izjemnega pomena.
Vi ste sicer v prvem napadu z dvema finskima novincema v klubu, ob poškodbi Eetuja Eloja se vama z Jesperijem Viikiläjem pridružil Erik Svetina.
Lepo je, ko ni težav. Erik je super igralec, vsi skupaj smo se ujeli od trenutka, ko je vstopil v naš napad. Dejansko delujemo dobro.
Kako pa je bilo sploh glede vaše vrnitve v Sloveniji po sezoni v Romuniji?
Zelo hitro sem po prejšnji sezoni dobil klic z Jesenic in se prav razveselil. Sploh zdaj, ko imam sina, mi to veliko pomeni.
Kot vem, sicer živite z družino v Ljubljani, od koder ste doma.
Drži, vozim se gor-dol. Saj ne potrebujem več kot dobre pol ure.
Eric Pance se na Jesenicah imenitno počuti. FOTO: Roman Šipić/Delo
Kako pa gledate na tekmo proti Olimpiji in bratu Žigi, ki je kapetan zmajev?
Če vam iskreno povem, se kaj prida ne pogovarjava o hokeju. Ko greš iz dvorane, poskusiš odmisliti palico in plošček. Seveda se tudi kakšna beseda zasuče okrog tega, oba sva seveda lahko zadovoljna s predstavami najinih moštev.
Pa vas je presenetil Olimpijin štart v ICEHL?
Veliko njenih igralcev poznam, tudi z Jesenic. Morda sem malo presenečen, to ni več sreča. Enkrat ali dvakrat se ti lahko kaj srečno razplete, očitno pa moštvo dela v pravi smeri.
Kakšne spomine ohranjate na Gheorgheni, kjer ste igrali nazadnje, romunsko mestece v Transilvaniji z večinoma madžarskim prebivalstvom?
V bistvu je bilo težko, tam sem bil brez družine. Še dobro, da sem imel slovenskega soigralca Matica Podlipnika, to mi je precej olajšalo sicer psihično zahtevno sezono. To je vendarle drugačen hokejski svet. Nam je tukaj glede opreme in urejenosti slačilnice vse samoumevno, tam temu namenjajo manj pozornosti. Večina igralcev je tam doma in se ne pritožuje, ker je drugače navajena od malega. V ekipi smo se sicer dobro razumeli. Sem pa stanoval v hotelu tik ob dvorani in ničesar drugega razen hokeja ni bilo tam zame.
