Tiskane izdaje
Ljubljana – Tomaž Razingar sodi med tiste hokejiste, ki ga le stežka kakšna nevšečnost spravi v zares slabo voljo. Preživel je že kopico vzponov in padcev, kot kapetan v prejšnji sezoni vodil rise na olimpijskih igrah in nato k vrnitvi v skupino A. Toda nato je bil jeseni brez kluba, potrpežljivo čakal na novo priložnost in jo dobil v Trenčinu na Slovaškem.
Kraj s 60.000 prebivalci na severozahodu dežele ohranja poseben ugled na svetovnem hokejskem zemljevidu, saj so se od tu pod žaromete NHL odpravili Zigmund Palffy, Marian in Marcel Hossa, Tomaš Kopecky, Kopitarjev soigralec Marian Gaborik, pozneje tragično preminuli Pavol Demitra. Pripadnost okolja hokejski igri je izjemna, res pa dvorana ne poka po šivih več tako kot v časih, ko je bila Dukla pred dobrima dvema desetletjema najboljši klub češkega in slovaškega prostora.
»Tako v dvorani kot v samem kraju opaziš izjemno hokejsko tradicijo, a kolikor sem v teh nekaj tednih spoznal Slovaško, sem hitro opazil, da so tudi tu tako kot pri nas športne prireditve slabše obiskane kot nekoč. Zdaj na prizorišče pridejo le največji zanesenjaki. Še dobro, da smo pridno nabirali točke, pa imamo tako spet vsaj dvatisočglavo množico privržencev. Ko sem prišel prejšnji mesec, je bilo na tekmi v dvorani za 6000 gledalcev komaj osemsto navzočih,« poudari 35-letni hokejist, ki sicer glede na večletne izkušnje iz češkega prvenstva ni imel nikakršnih težav s prilagajanjem na slovaški hokej, jezik in navade. Uživa pa predvsem, ker mu že dolgo ni pripadlo toliko igralnih minut kot v zadnjih tekmah.
»Res, niti lani na Švedskem niti prej v Beljaku še zdaleč nisem bil tako pogosto na ledu kot tu. Število igralnih minut je vedno pomembno, tudi v trenutkih številčne premoči ali branjenju štirih proti petim,« je slišati od novega aduta moštva, po čigar prihodu je Dukla nanizala nekaj zaporednih zmag, se utrdila na 6. mestu lestvice in tako zdaj trdno ohranja vizum za končnico: »Za zdaj me nihče ni obremenjeval s kakšnimi visokimi cilji ali nujnostjo zmagovanja. Vem le, da si klub izjemne tradicije želi v končnico, potem ko se v prejšnji sezoni tja sploh ni uvrstil.«
Ob vsem zadovoljstvu, ker po daljši tekmovalni suši zdaj uživa v novem klubskem izzivu, pa seveda tudi prizna, da se ga je lotila izčrpanost: ne glede na visoko raven telesne pripravljenosti zanj ni več mačji kašelj odigrati deset tekem v strnjenem sporedu, vmes še odpotovati v Francijo in tam kot ponavadi z vso možno energijo nastopiti v reprezentančnem dresu. »Regeneracija pri petintridesetih letih je vendarle počasnejša kot pri dvajsetih,« pravi, a seveda mu sleherni napor v enem od najlepših slovaških mest odtehtata tako navzočnost družine kot tudi dobre razmere pri moštvu, ki ga s trenerske klopi vodi Roman Stantien, s katerim sta bila na Češkem nekoč soigralca.
Prav v tej deželi Razingarja in druge slovenske reprezentante čaka izziv novega svetovnega prvenstva, letos od 1. do 17. maja. Zadnji turnirski preizkus bo čez tri tedne, od 5. do 7. februarja, na Dunaju. Med tremi slovenskimi tekmicami bo tudi Slovaška z novimi znanci našega kapetana. Uradnega seznama kandidatov še ni, a Blejec je iz Trenčina sporočil: »Pri klubu so mi dejali, da so že prejeli vabilo zame iz HZS. Jasno, da se spet veselim priprav in turnirja!«
