Zmaji na ledu zablesteli, v pisarni pa še zdaleč ne

Ljubljana – Če bi pred leti Olimpija dvakrat zapored zmagala v EBEL, pred tem pa še v Linzu po 60 minutah osvojila točko, bi Tivoli pri priči oživel, tribune bi se napolnile, zbudili bi se tudi mediji, ki le redko pospremijo hokejski utrip. Zdaj so časi drugačni, ljubljanski klub se bori za preživetje, moštvo na ledu pa pravzaprav deluje prav spodobno.

Slehernemu poznavalcu razmerij moči je jasno, da edino slovensko moštvo na zemljevidu razširjenega avstrijskega prvenstva lovi zmage s krepko bogatejšimi in temu primerno tudi kakovostnejšimi tekmeci. Pri tem, razumljivo, ni prav uspešno, kar jasno razkriva tudi mesto na dnu lestvice. Toda zadnji dnevi so zasukali kolesje izidov, Olimpija je začela pridno nabirati točke in če bi denimo do konca tedna (danes ob 19.15 bo igrala doma z Vienno, v četrtek v Salzburgu in nato v soboto spet na tivolskem ledu z Innsbruckom) ujela še kakšno točko, bi se lahko še bolj približala uresničitvi tako želenega pobega z zadnjega mesta.

Povrhu pa težavam ni konca, napočilo je obdobje virusov, poškodbe se – kot nalašč – lotijo najboljših, v zraku pa je nenehno tudi strah, češ da zlasti med okrepitvami iz tujine ne bo dovolj potrpljenja ob kopičenju dolgov pri izplačilih. Toda za zdaj predsednik Marko Popovič, vodja moštva Jože Kovač in trener Bojan Zajc spretno plujejo prek čeri, med posadko ohranjajo tekmovalni nagon in odbijajo napade piratov z Donave, Vrbskega jezera, Inna, Drave ...

Izjemno vztrajnost s povsem gledljivim hokejem je na zadnji nedeljski večer nagradilo nekaj več gledalcev, kot jih je v povprečju spremljalo prejšnje predstave, današnji obisk bo zagotovo nižji od tistih v drugih dvoranah, pa vseeno opaznejši kot v sivih tivolskih jesenskih dneh. O zagnanem pristopu domačega moštva ne gre dvomiti, tudi samozavesti je po zadnjih lepih dosežkih več. Vprašanje je le, če bo to dovolj za novo presenečenje – današnji skalp vodilne Vienne.

Toda če nad učinkom na ledu v zadnjih dneh ni pripomb, je veliko vprašajev okrog delovanja v pisarnah. Olimpijina klubska komaj še obstaja, na področju trženja in prepoznavnosti je nastal hud prepad, vnovič se zatika tudi v drugem tivolskem hodniku, kjer je doma vodstvo HZS. To se res lahko ponaša z uspešno sestavljenim projektom udarne članske reprezentance, ki se je že drugič zapored uvrstila na olimpijske igre, spet pa ji uhajajo niti domače klubske scene.

V državnem prvenstvu ni ustaljenega ritma tekmovanja, datumom pokalnega tekmovanja so usojene prestavitve, cel kup nepravilnosti pa je ponudil vsiljeni dvoboj za superpokal, pri katerem sta na koncu obe moštvi utrpeli škodo: jeseniško ob porazu s tekmecem, ki ni upošteval pravil o številu tujcev, ljubljansko pa z denarno kaznijo, ki bo v že tako prazno blagajno prinesla nove težave. Podobni primeri iz urejenih tekmovanj, tudi Olimpijin v prvi sezoni EBEL s Salzburgom, pa jasno razkrivajo, da v takšnih primerih sledi drugačna kazen od denarne.