Zupančič pogrešal pristop na ravni NHL

Pariz – Ko so pri slovenski hokejski reprezentanci pred začetkom svetovnega prvenstva analizirali spored tekem, so si želeli, da bi poglaviten cilj obstanka uresničili že pred včerajšnjim zadnjim dnevom tekmovanja po skupinah, da jim ne bi bilo trepetati ob razpletu drugih tekem. A risi so spet izpadli, tako kot pred dvema letoma že pred svojo zadnjo pariško tekmo …

V poldrugem tednu tekmovanja se je pri slovenski reprezentanci nakopičilo preveč spodrsljajev in napak, demokratičen pristop selektorja Nika Zupančiča ni več obrodil sadov, vnovič je na dlani, da ima naša izbrana vrsta težave na daljših tekmovanjih visoke ravni ob koncu sezone. V skupini B, kjer je treba v sedmih dneh igrati pet tekem, še gre, v štiridnevnih olimpijskih kvalifikacijah so risi še močnejši. Vsaj tako je bilo septembra lani, zdaj pa so mnogi med junaki tistega turnirja v Minsku nastopili pod pričakovanji: denimo vratar Gašper Krošelj, branilca Sabahudin Kovačevič in Blaž Gregorc, napadalca Rok Tičar, in Jan Urbas. Tudi učinek kapetana Jana Muršaka ni bil na ravni cenjenega akterja iz KHL, Žigi Jegliču, njegovemu novemu klubskemu soigralcu v Rusiji, se je pariška zgodba hitro podrla. V primerjavi z omenjenimi so tukaj več upanja na uspeh ponujali ustvarjalni branilec Mitja Robar, povratnik po poškodbi Robert Sabolič, po zadnjem nastopu Slovenije s šestimi točkami za dva gola in štiri podaje sploh edini naš reprezentant na lestvici 30 strelcev prvenstva, posameznikom iz tretje in četrte napadalne trojke pa ne gre namenjati pretiranih zamer, pogrešali pa smo nekatere, ki jih ni bilo na selektorjevem seznamu.

Nik Zupančič se s sodelavci zaveda svoje odgovornosti, od Pariza se je poslovil s pomembnimi spoznanji, od igralcev v slačilnici z vnaprej pripravljenim govorom. »Ne, ni bilo ničesar tako čustvenega ali posebnega,« je dejal po koncu prvenstva slovenskim poročevalcem ob namigu o morda kakšni podrobnosti iz teh sklepnih stavkov v slačilnici: »Želim pa si, da bi v prihodnje igralci izboljšali odnos do dela, sam jim zaupam, zavedam pa se, da bom nekatere odločitve moral striktno izvajati, igralcem ne dovoljevati toliko svobode na ledu,« je poudaril, za vzor pa omenil Ryana O'Reillyja, enega udarnih kanadskih asov na tem prvenstvu: »Za njim je že okrog 100 tekem v sezoni, pa je šel v Parizu po slehernem nastopu iz slačilnice še v trimski kabinet na kolo. To je primer izjemnega profesionalnega odnosa, ki si ga želim tudi pri nas.«

Za prihodnost slovenske reprezentance pa bo pomembna tudi druga polovica prihajajočega tedna na vzporednem prizorišču svetovnega prvenstva. V Kölnu se bodo zbrali delegati iz vseh članic mednarodne hokejske družine na letnem kongresu IIHF, v središču pozornosti bo tudi koledar nove sezone. Glasovali bodo o prizorišču naslednjega SP skupine B, kot smo zapisali že včeraj, bo to skoraj zagotovo v Budimpešti. Madžari so razposlali pisma prošnje o podpori kandidaturi, tudi na slovensko zvezo, kar še zdaleč ne preseneča, saj bi si za 90 let hokeja v naši vzhodni soseščini želeli odmevno tekmovanje, povrhu pa že tako pod streho Orbanove vlade kar tekmujejo v prirejanju športnih dogodkov.

Obenem bodo pred slovensko delegacijo tudi pogovori okrog koledarja tekem. Zaenkrat je jasno le, da bodo risi novembra spet igrali močan turnir z Latvijo, Belorusijo in s Francijo. Nazadnje je bil ta na Bledu, zdaj bo Slovenija gostovala. Glede decembra si Zupančič še ni na jasnem, če bo zbral olimpijske kandidate, tik pred igrami pa si želi tekmo ali dve. Preteklost, tudi ta zadnja pred Parizom, je namreč razkrila, kako pomembne so močne pripravljalne preizkušnje.