Tiskane izdaje
Afrika je celina tekačev. Zgodbo o »tekaških genih in kulturi« so svetu predstavili v najboljši luči velikani tekov na srednje in dolge proge Abebe Bikila, Kipchoge Keino, Haile Gerberselasie in Kenenisa Bekele. Tako kot so olimpijski šampioni za desetine milijonov otrok, med katerimi jih velika večina hodi v kilometre oddaljene šole peš, navdih za boljše življenje, postajajo zadnje čase to tudi kolesarji.
Kolo je seveda še vedno privilegij, ki si ga v Eritreji in drugih najbolj revnih državah lahko privošči le malokdo. Zato v primeru Afrike, kjer srečneži tekmujejo z 20 in več kilogramov težkimi kolesi kitajske in indijske proizvodnje, seveda ne moremo govoriti o razvitem kolesarstvu, ampak zgolj o kolesarstvu v povojih. Paradoks pa je, da ima Afrika šampiona Toura Chrisa Frooma ter Roberta Hunterja (in Daryla Impeya), ki sta zaznamovala Tour de France. Šampion iz leta 2013 Froome (pri 15 letih se je s starši preselil v Johannseburg v Južno Afriko) je do leta 2008 tekmoval v dresu Kenije, dežele, kjer se je rodil in živel, nato pa je prevzel britansko državljanstvo po starem očetu, da bi se lahko enakovredno vključil v svetovno kolesarstvo in uveljavil v Skyu. Južnoafričana Hunter in Impey sta kot prva na najvišji tekmovalni ravni opozorila na afriško kolesarstvo: v letih 2001 in 2013 sta oblekla belo majico najboljšega mladega kolesarja in rumeno vodilnega. Hunter pa je leta 2007 kot prvi zmagal tudi etapo. Zanimivo pa je, da nista bila pionirja. Ta čast je pripadla Tunizijcu Ali Neffatiju, ki je s fesom (orientalskim pokrivalom) na glavi štartal na Touru 1913. Med legende pa se je leta 1950 zapisal Alžirec Abdel-Khader Zaaf, ki je bil na najboljši poti, da obleče rumeno majico, a je ob progi zaspal, potem ko je za moč pil žganje iz bidona ...
A kolesarji z britanskimi in arabskimi koreninami francoske pentlje niso »obarvali« tako afriško, kot jo je letos Eritrejec Daniel Teklehaimanot, ki je kot prvi temnopolti kolesar iz Afrike nastopil na največji kolesarski predstavi na svetu. V zgodovino se je vpisal v šesti etapi v Le Havru, kjer je oblekel pikčasto majico najboljšega hribolazca. Podvig niti ni bilo presenečenje, saj je bil najboljši hribolazec že na generalki na Kriteriju Dauphine. Glede na okoliščine, kako je prišel na dirko (je eden izmed treh Eritrejcev, ki so morali pridobiti dovoljenje predsednika Isaiasa Afwerkija, da se lahko ukvarjajo s profesionalnim kolesarstvom) in kaj predstavlja rojakom v Eritreji (lani je njegovo poroko spremljalo 3000 navijačev), je bilo njegovo sporočilo močno, v smislu poslanstva, ki ga je sprejel. »Kot član moštva Qhubeka sem ponosen na prestižno majico, ker sem z njo poslal pomembno sporočilo mladim Afričanom, ki smo jim samo letos razdelili 5000 koles. Qhubeka v jeziku Nguni pomeni pomakniti naprej oziroma napredek, kar je moje poslanstvo,« je povedal svetovnim medijem in malodane pozabil na svoje izjemno veselje, ko si je nadel majico, ki predstavlja vse, kar v kolesarstvu ljubi – strast in predanost trdemu delu.
Teklehaimanot je član moštva MTN-Qhubeka, ki so ga leta 2007 ustanovili v Južni Afriki (Johannesburgu) prav z namenom, da mladim Afričanom omogoči razvoj in napredovanje v svetovni razred kolesarstva. To je bil in je še vedno tudi del projekta »World Bicycle Relief« globalne neprofitne organizacije, posvečene izobraževanju, zdravstvu in razvoju gospodarskih priložnosti, ki je v zadnjih desetih letih mladim Afričanom podelila 50.000 koles.
Simpatični Teklehaimanot je za afriško kolesarstvo prava zgodba. Na naslovne strani medijev je prišel leta 2012, ko je kot prvi temnopolti Afričan podpisal dveletno pogodbo z avstralsko ekipo Orica-GreenEdge. Lani se je pridružil MTN-Qhubeki. Kolesarsko se je šolal dve leti (od 2009 do 2011) v centru UCI v Aiglu v Švici, kjer sta kolesarsko zrasla tudi Froome in drugi Eritrejec na letošnjem Touru Merhawi Kudus. Direktor središča Frederic Magne poudarja, da je Daniel izjemen športnik, ki svetu kaže, kako močni so lahko v kolesarstvu Afričani.
Miren in prijazen, a odločen je 23-letnik, ki je odraščal v Derbawi, majhnem kraju, 25 km od glavnega mesta Asamara, v veliki družini enajstih otrok – šestih sester in petih bratov. Ko je odhajal v svet, je za izstop iz države, ki se ima sicer za demokratično, vlada pa v njej diktatura, potreboval izstopno vizo. Da jo je pridobil, je moral obljubiti, da bo dva odstotka svojega zaslužka namenil vladi Eritreje in poskrbel za hvalo na vsakem koraku. Daniel se s posebnimi pogoji nastopanja v elitnem WorldTouru ne razbija glave. Neizmerno uživa v vlogi ambasadorja kolesarstva, ki si jo je priboril v minulih treh letih, odkar tekmuje v elitni konkurenci. V Asmari je tako priljubljen, kot je denimo Philippe Gilbert v Belgiji, Bradley Wiggins v Britaniji, Alberto Contador v Španiji ali pač Vincenzo Nibali v Italiji.
Daniel Teklehaimanot, afriški junak letošnjega Toura in nosilec pikčaste majice, Natnael Berhane, zmagovalec etape na dirki Po Turčiji, in Merhawi Kudus, ki jih te dni spremljamo na evropskih cestah, gredo po poti, ki jo je z besedami Afrika je kontinent prihodnosti začrtal nekdanji ganski predsednik Ahmed Sekou Toure. Pot je seveda dolga, s kolesom pa bo bržkone krajša. Ne gre prezreti mnenj mnogih strokovnjakov za genetiko in šport. Prepričani so, da bodo temnopolti Afričani kolesarstvo zaznamovali bolj kot pa tekači atletiko ...
