Čez Rubikon in do Rima
Kolesarski navdušenci lahko ob robu športnega spektakla občudujejo slikovito naravo italijanskih pokrajin, vse od sredozemske obale na južnem delu do osupljivih dolomitskih vrhov. V mestih, ki gostijo dirko, jih čakajo navijaške vasi in obilo zanimivega dogajanja, za vsakim vogalom pa se lahko naužijejo odlične italijanske kulinarike.
Grande partenza
Vsaka najmanjša italijanska vas, kamor bo zavila corsa rosa, se bo v prihodnjih treh tednih odela v rožnate barve, a enega največjih spektaklov, poleg slovesnega sklepa v Rimu, letos pripravljajo ob obali Jadranskega morja, v objemu oljčnih nasadov ob gričevju Venere v Abrucih. Še pred uvodnim kronometrom v mestu Fossacesia se bo kopica navijačev zgrnila na tradicionalno predstavitev ekip in imela priložnost srečati največje kolesarske zvezdnike, ki se podajajo na 3448 kilometrov dolgo pot.
Obmorski kraj, kjer letos gostuje grande partenza, je bil naseljen že v predrimskih časih. Ob reki Sangro se vijejo številne pohodniške in kolesarske poti, to je tudi rojstno mesto velikega kolesarja Alessandra Fantinija, ki je tragično umrl med etapo dirke po Nemčiji (1961) in čigar kip krasi enega od mestnih trgov. Značilnost območja so tudi posebne lesene ploščadi na skalah, ki se dvigajo iz morja (trabocchi abruzzesi) in so simbol starodavne lokalne umetnosti ribolova. Gre za mesto nafte in vina, tamkajšnje morske vode veljajo za ene najbolj kakovostnih v državi.
Opatija San Giovanni in Venere je samostanski kompleks z baziliko iz 13. stoletja, od koder se odpira čudovit razgled na obalo proti severu in jugu.
Kuhinja je preprosta in skromna, slovi po odličnih vinih, zelo znana je njihova paradižnikova omaka, ki jo po vsej Italiji uporabljajo na pici in testeninah. Tipičen lokalni proizvod je ekstra deviško oljčno olje iz citrusov, za proizvodnjo katerega se olive zmeljejo neposredno z limonami ali pomarančami. Med sladicami je najbolj znana sise di Venere, pecivo v obliki dojk, polnjeno s kremo.
Čez Apenine do prvega ciljnega vzpona
Trasa bo v prvem tednu zavila še bolj proti jugu Italije, do Tirenskega morja, zaokrožila med drugim okoli Napolija, navijači pa si bodo v koledar posebej označili 7. etapo, ko bo na sporedu tudi prvi ciljni vzpon. Proti zaključnemu vzponu na Gran Sasso bodo kolesarji startali iz Capue, ki je prava zakladnica zgodovine. Mesto nad reko Volturno obkroža obzidje, ponaša pa se z verskimi zgradbami iz langobardskega obdobja do poznega baroka, plemiškimi palačami, rimskimi starinami …
Vreden ogleda je zagotovo muzej Campano v središču mesta, ki od leta 1874 hrani znamenite skulpture Mater Matuto, številne arheološke najdbe iz rimskih in srednjeveških obdobij, ima pa tudi izjemno umetniško galerijo.
V regiji Campania kraljuje bivolja mocarela, ki ima od leta 1996 zaščiteno poreklo. Od tod izvira tudi posebna sorta melone, ki so jo nekoč gojili v vseh deželah province Caserta, znana tudi kot zimska ali božična melona. Značilna za tamkajšnjo kulinariko je še posebna vrsta artičok, s posebej nežnimi listi in sredico.
Kocka je padla!
Kmalu po prvi pravi gorski etapi, ki bo že nakazala razmerje sil na dirki, bo na sporedu že drugi kronometer, ki bo karavano pripeljal že precej severneje po italijanskem škornju, do dežele Emilije - Romanje. Začel se bo v majhnem mestu Savignano sul Rubicone, z le 18.000 prebivalci, ki leži na pol poti med jadransko obalo in gričevnatim zaledjem. Med drugim velja za zibelko družabnih plesov Emilije - Romanje. Organizirajo tudi najdlje trajajoč fotografski festival v Italiji, zaradi česar je mestece pridobilo pomembno vlogo na področju fotografije.
Mesto je močno povezano z Julijem Cezarjem, ki naj bi prav ob prečkanju tamkajšnje reke Rubikon izrekel znamenite besede Alea iacta est (Kocka je padla). Na dogodek spominja impresiven rimski most, zgrajen v 1. stoletju našega štetja, ki so ga po drugi svetovni vojni obnovili z uporabo originalnih kamnov in ostankov. Ob mostu stoji tudi kip Julija Cezarja, kopija tistega, ki stoji v Rimu na Campidogliu.
Obiskovalci lahko uživajo v vrhunskih sirih in vinih. Spaletti Colonna di Paliano je slovita vinska klet, ki izvira iz 16. stoletja in je last iste plemiške družine še danes. Druga najbolj znana poslastica Savignana pa je mehki sir squacquerone. Prav tako je vredno pokusiti številne druge fine sire, skupaj z značilnim ploščatim okroglim kruhom (piadina romagnola).
Ognjemet v Alpah
Kot bi mignil, bo tu zadnji teden z ognjemetom kraljevskih etap, med najbolj znanimi prelazi in smučarskimi središči v Dolomitih, preden bo dirka vrhunec dosegla z gorskim kronometrom na Svete Višarje, kamor bo romalo tudi ogromno Slovencev. Za zadnjim dnevom počitka se bodo kolesarji v Alpe zapodili iz mesteca Sabbio Chiese. Njegovo srce je ob reki Chiese, ki odpira pogled na čudovito zeleno dolino Valle Sabbia, ta naj bi ime dobila prav po starodavnem mestecu, nekdanjem verskem središču Langobardov in Frankov.
Sprehod skozi mesto navduši zaradi slikovite geografske lege, urbane skladnosti s starodavnimi hišami ob reki, kakovostnih umetniških del. Sredi mesta je pečina (Rocca), na kateri je nekoč stal pomemben grad, danes pa je tam marijansko svetišče z dvema cerkvama.
V neokrnjeni naravi lahko gostje uživajo v svežih izdelkih s tamkajšnjih kmetij: od sirov iz kravjega in kozjega mleka, klobas, gob, gorskih zelišč, tudi tartufov in ribjih izdelkov. Kraljica tamkajšnjega lokalnega ribolova je postrv, pripravljajo tudi vrhunske ostriže iz jezera Idro.
Pred zaključkom v Rimu
Pred zaključkom (na Višarjah in v Rimu) pa še ob obalo Gardskega jezera. Longarone bo prizorišče starta še ene od slikovitih etap skozi Dolomite, s ciljem ob pogledu na ikonične Tre Cime. Mestece leži na stičišču doline Piave, doline Zoldana, vrat Cadore in doline Cellina (Furlanija - Julijska krajina). Zdaj se je že spet postavilo na noge po strašni tragediji, ki ga je doletela pred 60 leti – 9. oktobra 1963 se je namreč utrgal ogromen del gore Toc in zgrmel v akumulacijsko jezero v dolini Vajont. Voda je pljusknila čez istoimenski jez, ta je bil takrat najvišji na svetu, in izbrisala mesto Longarone. Umrlo je okoli 2000 ljudi.
Spominsko pokopališče žrtev tragedije Vajont se razprostira na prostranem zelenem vrtu, na katerem je 1910 kamnov iz belega marmorja, po eden za vsako žrtev tragedije. V pritličju je zbirka artefaktov in fotografij, ki spominjajo na življenje v Longaroneju pred tragedijo, v zgornjem nadstropju pa je terasa s pogledom na pokopališče.
Vsekakor je treba pokusiti njihov sladoled. Vsako leto tam namreč poteka mednarodna razstava sladoleda, kamor se zgrinjajo največji proizvajalci sladoleda z vsega sveta.
