Dan Bastilje mora doživeti vsak kolesar
Obisk Toura je nepozabno doživetje, še posebej, če se ob francoskih cestah znajdete 14. julija. Dan Bastilje je navijaški vrhunec dirke, ki bi ga moral vsak pravi kolesarski vernik okusiti vsaj enkrat v življenju.
Slovenci imamo Planico, Francozi imajo Tour, ki tri tedne združuje heterogeno deželo. Najbolj na nacionalni praznik, ki ga tisoči počastijo z obiskom velike pentlje. Takrat se francoske ceste spremenijo v velik kolesarski stadion, najbolj iskani pa so »sedeži« na ciljnem vzponu. Lani je bil to sloviti Alpe d'Huez, zato je bil to kolesarski praznik na kvadrat. Najslavnejši klanec na najbolj zaželen dan je bil zagotovilo, da se je na najbolj zloglasnih 21 alpskih serpentinah rajalo in navijalo tri dni in noči.
Letos je kolesarska bitka na dan Bastilje potekala na vzponu na Grand Colombier v jurskem pogorju, ki se nima česa sramovati v primerjavi s slavnejšim alpskim predhodnikom. Nič lažji ni in ponuja precej lepše razglede, smo ugotovili, ko smo se vključili v kačo ljubiteljskih kolesarjev, ki so hoteli pred prihodom Tadeja Pogačarja in njegovih tekmecev preizkusiti odločilni klanec 13. etape.
Večina navijačev je bila zarana na bojnih položajih, že ob desetih se je na cesti skupinsko plesalo makareno in s kravjimi zvonci spodbujalo vse, ki so v potokih znoja lezli proti vrhu. Nekoč je bilo v tovrstnih množicah težko najti slovenske zastave, odkar kolesarskemu svetu vladata Pogačar in Primož Roglič, so med najštevilnejšimi tujimi. Francozov na nacionalni praznik ni mogoče preglasiti, na vsakem ovinku so vzklikali ime Thibauta Pinota, trdoživega 37-letnika, za katerega je bil to zadnji dan Bastilje na Touru, saj bo po tej sezoni končal kariero.
Od Kamnika do Slovenskih Konjic
Pred slovenskimi navijači je najverjetneje še nekaj izjemnih let z našimi asi v svetovnem vrhu. »Že dvajset let v družini spremljamo kolesarstvo, a zdaj smo bolj pridni pri obiskih Toura. Skoraj vsako leto pridemo, le koronsko obdobje nas je nekoliko zaustavilo. Danes je nekaj posebnega; ker je praznik, je ogromno ljudi, a imam raje Pireneje, kjer smo bili lani. Morda zato, ker smo Alp že preveč vajeni, Pireneji pa so drugačni, klanci so lepi in dolgi,« nam je zaupala Irena Debevc iz Kamnika, ki je z Erazmom in Alešem Veluščkom v Francijo prispela v sredo. Tako kot večina slovenskih navijačev bodo spremljali še alpske etape v naslednjih dneh.
Nekateri gredo na pot le zaradi Toura, drugi ga vrinejo v druge počitniške načrte. »Sva velika ljubitelja hribov, bila sva v St. Moritzu in Zermattu ter se odločila, da bova prišla pogledat dirko. Sicer sva velika ljubitelja kolesarjenja, a ne hodiva veliko na dirke. Zdaj sva tukaj predvsem zaradi Pogačarja,« sta nam zaupala Suzi in Vanč iz Slovenskih Konjic.
Kolesarsko navijaštvo sodi v aktiven življenjski slog. Kdor ne kolesari v klanec, pešači navkreber, da ob cesti najde primerno točko, da pričaka kolesarje. »Tako kot lani smo tudi letos Tour vključili v družinski dopust. Na dirko prihajamo, ker smo športniki po srcu in navijamo za vse kolesarje. Ob tem podpiramo tudi moževe ljubiteljske kolesarske podvige,« je dejala Petra Kašpar iz Dragočajne, ko sta s hčerko Živo peš grizli v hrib. Njun Rudi je bil takrat že na vrhu s kolesom.
Na klancih Toura ne kolesarijo le Slovenci, temveč tudi Slovenke. »V skupini, s katero kolesarimo po etapah Toura, nas je 21, od tega kar devet punc. Noro,« se je skorajšnje kolesarske enakopravnosti med spoloma razveselila Ljubljančanka Polona Strnad.
