Lepši časi za edinega preživelega šprinterja

Salt Lake City – Eden najboljših slovenskih šprinterjev Jure Kocjan je lani po sili razmer odšel čez lužo, po bolezni in razpadu ekipe Euskaltel je moral začeti praktično z dna. Toda stvari se že obračajo na bolje, ekipa SmartStop se krepi, tudi sam je nedavno blestel na dirki Po Utahu, vodilni je tudi v seštevku ameriškega Toura.

Kocjan je lani dobro spoznal kruto plat vrhunskega športa. Prebolel je boreliozo, za nameček pa pristal na cesti, potem ko je neslavni konec doživelo moštvo Euskaltel-Euskadi. Iskal je novega delodajalca in priložnost našel v novoustanovljeni nizkoproračunski ameriški ekipi, h kateri ga je povabil direktor Michael Creed. Čeprav je selitev v ZDA pomenila, da bo veliko več zdoma, stran od družine in dveh malčkov, pa se je odločitev vendarle izkazala za pozitivno. »V ekipi se neverjetno dobro razumemo, smo kot bratje in sezona je bila za zdaj zelo uspešna. Moštvo ima tudi v prihodnosti visoke ambicije, menda bo glavni pokrovitelj podvojil vložek, prihajajo tudi novi sponzorji, pred dnevi so nam kupili nov avtobus, da nam je na dirkah bolj udobno ...« je našteval gorenjski kolesar.

Slovenec je še posebej izstopal na dirki Po Utahu. Dva dni je preživel v rumeni majici, končal pa v beli, ki jo je na tej dirki prejel najboljši šprinter. »Pred dirko je bil cilj naše ekipe etapna zmaga. Za skupno uvrstitev nimamo kolesarja, ki bi se kosal z odmevnimi imeni kot so Chris Horner, Ivan Basso, Tom Danielson ali Cadel Evans. Z izkupičkom smo zadovoljni. Osvojili smo belo majico za najboljšega šprinterja, dva dni imeli rumeno majico, sam sem trikrat končal na drugem mestu. Ostaja le nekaj grenkega priokusa, ker nisem zmagal,« je ocenil Kocjan, ki je blestel zlasti v začetnih etapah. Kot je dejal, je bil v prvi etapi zelo močan, a je imel preslab položaj v zadnjem ovinku. Drugi je bil tudi v drugi etapi, ko pa ni uspel ujeti ubežnika ekipe BMC.

Za šprinterje je bila sicer dirka zelo naporna, Kocjan pa je bil pravzaprav edini, ki jo je končal. Kolesarji so imeli ogromno težav zaradi nadmorske višine (med 2000 in 3300 m), pa tudi visokih temperatur. »V četrti etapi, ko sem izgubil rumeno majico, je imel denimo zaključni vzpon naklon do 18 odstotkov. Šprinterji zaradi mišic potrebujemo več kisika, ki pa ga na tej višini že manjka. Najzahtevnejši sta bili sicer zadnji dve etapi, v šesti smo prevozili kar 3800 višinskih metrov,« je še postregel z zanimivimi podrobnostmi s težke preizkušnje.

Časa za počitek ne bo veliko, le teden dni, nato ga že čaka dirka Po Koloradu. Vodilni v točkovanju ameriške turneje UCI ima seveda visoke načrte, prepričan je, da v tej sezoni še ni rekel zadnje.