Tiskane izdaje
Ljubljana – V kolesarstvu so možje v »službi za druge« – po italijansko se jim reče »gregario«, francosko pa »domestique« – zelo cenjeni. Vincenzo Nibali ne bi osvojil nobene od štirih majic na Giru, Touru in Vuelti, če ne bi imel sijajnih pomočnikov. Brez rojakov Michelleja Scarponija in Valeria Agnolija, Danca Jakoba Fuglsanga in Estonca Tanela Kangerta bi na letošnjem Giru bržkone ostal celo brez zmagovalnega odra.
Pravzaprav noben kolesarski šampion ne more brez pomočnikov (v tem je ta šport zelo poseben), zato so tudi vrhunsko nagrajeni za zaščito kapetanov pred padci in nesrečami v pelotonu, za lov za ubežnimi skupinami, dajanje in prinašanje bidonov vode, za narekovanje ritma oziroma hitrosti na vzponih, da kapetani ostanejo v ospredju, ter pomoč pri menjavi počenih zračnic in koles v kritičnih trenutkih. Celoten zaslužek na Giru bo Nibali, katerega letna pogodba je vredna okrog 4 milijone evrov, razdelil med pomočnike, mehanike, maserje in drugo spremljevalno osebje. Za zmago je denimo dobil 115.000 evrov.
Po zaslugi predvsem Gorazda Štanglja in Kristijana Korena slovenski kolesarji veljajo za predane pomočnike. Tudi na letošnjem Giru so bili vsi štirje Slovenci – Matej Mohorič (Lampre), Primož Roglič (Lotto-NL), Luka Mezgec (Orica) in navsezadnje tudi Grega Bole (Nippo) – odlični v »službi za druge«. Roglič je bil močna opora Stevenu Kruijswijku, še posebej, ko je branil rožnato majico. Mezgec, ki je po prikazanem imel v nogah moč za še drugo zmago na italijanskem krogu, je bil izjemen pilot prvemu avstralskemu šprinterju Calebu Ewanu. Mohorič je navdušil z vsestranskostjo in je bil eden izmed najboljših mladih kolesarjev. V šprinterskih etapah je bil predzadnji mož v Modolovem šprinterskem vlaku, v etapah po razgibanem terenu pa vselej v akciji med ubežniki. Bole je po najboljših močeh pomagal zmagovalcu iz leta 2004 Damianu Cunegu, da je do zadnje alpske etape nosil majico prvega hribolazca.
Ker je kolesarstvo (v prvi vrsti) vrhunsko plačan posel, je razumljivo, da kolesarji bolj razmišljajo o tem, kako ostati v elitni konkurenci toliko časa, da si zagotovijo mirno finančno prihodnost, kot pa preskakovati ovire, ki jim jih nemalokrat postavijo lastniki in športni direktorji klubov. »Vsak kolesar ima seveda lastne ambicije, ki pa niso vselej odvisne od njega samega, ampak vlog v ekipah. Priložnosti se same po sebi ne ponujajo kar tako, ker je v ekipah velikokrat postavljena strogo hierarhično struktura. Jaz sem na Giru razmišljal nekako takole: kot vrhunski šprinter sem lahko v vrhu do 32. leta, če bom seveda dobil priložnost. Kot vrhunski pomočnik pa veliko dlje. V luči sedanje pogodbe z ekipo Orico je zame ta čas boljše izhodišče za prihodnost, da sem odličen pomočnik Ewanu in ga pripeljem v področje zmag, kot pa da sam končujem etape na tretjem, četrtem in petem mestu. Če se bo Avstralec razvil v vrhunskega šprinterja, za kar ima vse možnosti, potem imam na podlagi uigranosti in kompatibilnosti na Giru z njim vse možnosti, da postaneva zmagoviti tandem,« je pojasnil svojo vlogo Mezgec, ki si želi, da bi naveza Ewan-Mezgec šla po poti zadnja leta najbolj učinkovite Cavendish-Renshaw.
Rogličeva vloga v nizozemskem moštvu Lotto-NL je bila sicer določena (z Enricom Battaglinom sta bila prva pomočnika v gorskih etapah), vendar pa še zdaleč ni bila tako učinkovita, kot bi lahko bila. V francoskih Alpah je bil sicer ob Kruijswijku, vendar pa od njegove pomoči rožnata majica v odločilnih trenutkih na Agnelu ni imela nič. Pa ne zaradi slovenskega kolesarja, ampak nespametne taktike strategov nizozemskega moštva, ki niso sledili premeteni strategiji Giuseppeja Martinellija. Addy Engels se je zanesel na taktiko anglosaksonskega kolesarskega sveta, ki je učinkovita le, če imajo šampioni kova Chrisa Frooma, Bradleyja Wigginsa in navsezadnje tudi izumitelja te strategije Lancea Armstronga vrhunske pomočnike. Kruijswijk je imel ob sebi slabše moštvo od Nibalija, Alejandra Valverderja in Chavesa. Očitno pa je spregledal tudi Rogličevo nadarjenost, saj niti po dveh najboljših časih oziroma zmagi v klasični vožnji na kronometer v Chinatiju ni bil prepričan, da lahko Roglič igra za ekipo pomembnejšo vlogo v hribovskih etapah, kjer je bil do včeraj »doma«. Zanimivo pa je, da našega kolesarja anglosaksonski mediji (z izjemo Nizozemcev) niso uvrstili med odkritja letošnjega Gira. Ob Kruiswijku in njegovem rojaku Bobu Jungelsu, Chavesu in Američanu Joeu Dombrowskem je na seznamu Rus Aleksander Foliforov, zmagovalec gorskega kronometra. Ob tem velja poudariti, da je Roglič gorsko posamično preizkušnjo prekolesaril z veliko rezervo, ker so mu tako naročili delodajalci. Upati je, da bo Engels po temeljiti analizi Gira našel odgovor, zakaj je bil novinec v WorldTouru tako dober v vožnjah na čas. Na Giru ga ni imel. V zgodovini so bili na dveh kronometrih na posameznem Giru najboljši sami asi – od Francesca Moserja, Tonyja Romingerja, Stephena Rocha, Miguela Induraina, Jevgenija Berzina, Giannija Bugna in Jana Ullricha do Paola Savoldellija in Bradleyja Wigginsa. Z Engelsom se seveda strinjamo, da Rogliča ne gre primerjati z omenjenimi velikani svetovnega kolesarstva. Rogličeve izkušnje in znanje zagotovo niso primerljivi, dejstvo pa je, da na Giru po samo štirih letih kolesarjenja še nihče ni bil tako dober v najtežji preizkušnji. Nesporno dejstvo pa je: Rogličeva moč je na ravni vseh omenjenih. Po Giru bosta Roglič in seveda tudi Mohorič sama ocenila, ali bosta le v »službi drugih«, ali pa bosta udejanjila svojo izjemno nadarjenost in samozavestno šla po šampionski poti, po kakršni se Slovenci doslej večinoma niso upali.
