Tiskane izdaje
Ko so mi organizatorji slovenskega toura ponudili, da letošnjo dirko tako kot vsa minula leta spremljam iz avtomobila, sem se odločil, da si prvo slovensko kolesarsko pentljo po upokojitvi vendarle raje ogledam po TV. Zanimalo me je, kakšna bo videti iz fotelja ali bolje rečeno ob šanku v bifeju Pri Kralju v Izoli, kjer že slabih 50 let pozorno spremljajo Giro in so ga tudi letos.
Zanimalo me je predvsem, kako bo skozi prizmo Gira videti »zelena pentlja«. Po kolesarski vsebini in imenih nastopajočih seveda ni primerljiva s slovitim italijanskim krogom, prav tako ne po marketinško-sponzorskem pristopu. Ima pa nekaj, kar imajo vse velike dirke – kolesarske zanesenjake, za katere ni nepremostljivih ovir. Bogdan Fink s svojo ekipo je znal ohraniti dirko živo in ji dati zagon. »Pentljo« je dvignil med najbolj spoštovane dirke 1. kategorije pokala UCI, kar se kaže tudi v vsakoletni konkurenci. Na tej ravni bo moral vztrajati tudi naprej.
Gre seveda za nov marketinški pristop. Televizijski prenos je dal štiridnevni preizkušnji drugo, precej bolj povedno razsežnost, ki pa ni več v domeni kolesarjev, ampak države, gospodarstva oziroma turizma. Slovenija ni samo zelena destinacija, ki so jo kot prvi na svetu prvi dali ta naziv, ampak tudi turistična oaza med Alpami in Jadranom. Prav te izjemne danosti v preteklosti nismo znali izkoristiti v toliki meri, kot bi jo lahko. Kolesarstvo kot gospodarska in turistična panoga zagotovo sodi med najbolj zanemarjeno dejavnost na ravni države. Dirka po Sloveniji je pravšnji primer. Strategi turizma so dolga leta menili, da je to zgolj hobi zanesenjakov, čeprav je ta šport v svetu med najbolj strmo rastočimi, tako tekmovalnimi kot tudi rekreativni. Korak, ki ga je slovenski turizem naredil letos s prispevkom za neposredni prenos (stal naj bi okrog 600.000 evrov), bi lahko naredil že pred desetletjem, ko je začel sodelovati z novomeškimi organizatorji. Lahko si le predstavljamo, na kakšni ravni bi bila letos zelena pentlja, kako popolna bi bila predstavitev dežele na sončni strani Alp televizijski Evropi in svetu.
Letošnji začetek je bil dober. Pri Kralju so bili vsi zadovoljni, nekateri navdušeni. Možnosti za razvoj je ogromno, pravzaprav toliko, kot so jih imeli na začetku Italija, Francija in Španija, če izpostavim le dežele treh največjih dirk. Slovenija ima v bolnišnici Franja, Idriji, Škocijanskih jamah svetovno dediščino Unesca, dolino Soče, Blejsko jezero, Postojnsko jamo in Predjamski grad, Julijske Alpe, Karavanke, Pohorje, Goričko, Volčji potok, Tartinijev Piran, ribiško Izolo, kobilarno Lipica, Plečnikovo Ljubljano z gradom ... Ima najstarejše kolo na svetu, najstarejšo trto in piščal, dolge vinske in gastronomske poti, zdravilišča … Vse to so zgodbe in teme, na katere bi morali vezati slovenski tour, ga v okviru dirke narediti turistično atraktivnega. Denimo z uvodom oziroma prologom ali pač zaključnim kronometrom.
Nekoč sem moral stari mami enemu od kolegov s Toura prinesti vodiče po poteh francoske pentlje, gastronomske karte ter turistične znamenitosti, da je lahko pozorno spremljala največjo kolesarsko predstavo na svetu. Vodič po poteh zelene kolesarske pentlje bi bil zagotovo zadetek v polno. Če ne zaradi drugega, pa zaradi prihodnjih kolesarskih poti. Kolesarsko je namreč prihodnost turistične Slovenije.
Po poteh zelene pentlje
Televizijski prenos je dal štiridnevni preizkušnji drugo, precej bolj povedno razsežnost.
Objavljeno
20. junij 2017 23.07
kolesarstvo
