Tiskane izdaje
Ljubljana – Z dirko po Lombardiji in domačim zaključkom v Podsmreki minuli konec tedna je kolesarstvo počasi potonilo v zimski spanec, čeprav sta do konca sezone še dve dirki svetovne serije v Turčiji in na Kitajskem. Leto 2017 je bilo za slovensko kolesarstvo brez dvoma najboljše doslej.
Uspešno leto slovenskih legionarjev se je začelo z ustanovitvijo Bahrain Meride, kjer je Gorazd Štangelj pogumno ponudil priložnost mladima Davidu Peru in Domnu Novaku, ob tem pa v svetovno serijo vrnil še izkušena Grego Boleta in Janija Brajkoviča. Okrog Primoža Rogliča je bilo veliko neznank, predvsem o njegovem pedigreju na etapnih dirkah, a jih je Kisovčan z izvrstnim prvim delom sezone in skupno zmago v Algarvu razblinil. Tako dominanten je bil v preteklosti na enotedenskih dirkah le še Simon Špilak, a ni imel kronometristične žilice, ki Rogliču daje prednost na vsaki dirki, kjer se pojavi na štartu.
Po vnovič povprečnih predstavah na enodnevnih klasikah, kjer Slovenija še vedno čaka na pravega specialista, ki bi lahko posegel v deseterico, je prišel majski Giro in predstava za učbenike Jana Polanca. Samostojna vožnja do vrha vulkana je 25-letnika pripeljala na naslovnico Gazzette, vodje ekipe UAE pa prepričala, da je Polanc lahko precej več kot vodonoša. Po svoji drugi zmagi na italijanski pentlji je bil oblegan tudi na domači dirki po Sloveniji, ki se je tokrat izkazala z vrhunskim televizijskim prenosom in dobro organizacijo, manjkal je le Slovenec, ki bi se boril za vrh v skupnem seštevku. V zadnjih tednih informacije glede nadaljnje usode dirke niso spodbudne, a Dolenjci ne bodo vrgli puške v koruzo.
Ko se Simon Špilak bori za novo pogodbo, se osredotoči na dirko po Švici. Nova zmaga na najtežji in morda tudi največji enotedenski dirki sveta je prepričala Katjušo, Špilak pa javnost, da so njegovi rezultati bolj kot od telesne pripravljenosti odvisni od motivacije. Na Touru je Primož Roglič nadaljeval, kar je začel spomladi. Po razočaranju na uvodnem kronometru se je pobral, v zadnjem tednu grizel v klance in svoj trenutek slave dočakal na slovitem Galibierju, kjer je Sloveniji privozil prvo zmago v zgodovini dirke po Franciji. Po prihodu domov se je Kisovčan umaknil pred pritiskom navijačev in medijev in se »našpičil« za svetovno prvenstvo v Bergnu.
Praznino v avgustu je zapolnil Matej Mohorič in se na Vuelti v svojem slogu, z vožnjo v »žuželki« na vratolomnem spustu prebil do tako težko pričakovane velike zmage med elito. Po dveh naslovih svetovnega prvaka v mlajših kategorijah je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Mohorič eksplodiral tudi v najboljši konkurenci, prihodnje leto pa bo imel v Bahrain Meridi podporo Gorazda Štanglja in trenerja Milana Eržena.
Po zmagah na vseh treh tritedenskih dirkah je svetovno prvenstvo v Bergnu le še potrdilo, da je Slovenija kolesarska velesila. Roglič je letel po vzponu Floyen nad drugim največjim norveškim mestom in se okitil s srebrno kolajno v kraljevski disciplini kolesarstva. Kdove, kam vse lahko poseže Kisovčan, če bo tudi v prihodnje napredoval s tako velikimi koraki. Slovensko kolesarstvo ni dobilo le zmagovalcev največjih dirk, povečal se je tudi nabor tistih, ki se na dober dan lahko vmešajo v boj za vrh. Jan Tratnik je v poljski ekipi CCC Sprandi spet lahko nevaren na vsaki dirki, naslednje leto se mu bo pridružil tudi Marko Kump. Kristijan Koren v Cannondalu ni našel prave motivacije, a primorska lokomotiva že zdaj nestrpno pričakuje prihodnjo sezono, ko bo v Bahrainu spet združil moči z Vincenzom Nibalijem. Rok Korošec in Matej Mugerli sta v avstrijskem Amplatzu nizala zmage, Žiga Jerman in Tadej Pogačar pa sta že v prvi sezoni med člani potrdila vlogo nosilcev naslednje generacije. Posebna zgodba je Gašper Katrašnik, a je tudi Podbličan ob koncu sezone pokazal, da še ni izgubil zmagovalnih občutkov. Brajkovič je bil eden redkih, ki niso izkoristili ponujene priložnosti, in zdi se, da se je Belokranjcu čas na najvišji ravni iztekel.
Z izjemo omenjenega dvojca ljubljanskega Roga domači klubi s sezono ne morejo biti zadovoljni. Novomeška Adria se je znašla na razpotju. Po eksodusu talentov v zadnjih letih ni našla ustreznih zamenjav, z veterani pa ni več konkurenčna za sam vrh. V Kranju dobro delajo z mladimi kolesarji, a bi slovensko kolesarstvo krvavo potrebovalo tudi močno člansko ekipo najstarejšega kluba v državi.
Sezona 2017 je bila za slovensko kolesarstvo sezona presežkov in zgodovinskih zmag, ki še dolgo ne bodo zbledele iz spomina.
