Španska pentlja želi postati vrhunec jesenskega koledarja 

Če je italijanski Giro vrhunec prvega in francoski Tour drugega dela sezone, bi morala Vuelta kraljevati jesenskemu delu koledarja. A si takšnega statusa španska pentlja še ni ustvarila, tudi zaradi trmoglavih prirediteljev, ki ne sledijo koraku časa. Kljub temu ob koncu poletja Vuelta španske kolesarske fanatike spravi v delirij.

V Španiji je v 30. letih 20. stoletja kolesarstvo hitro pridobivalo privržence, ki so se navduševali predvsem nad dirko po Franciji, ta pa je vsako leto prišla v špansko bližino. Giro in Tour sta imela do leta 1935 za seboj že kopico zanimivih izvedb in tako je založnik Juan Pujol sklenil, da bo sledil zgledu italijanske Gazzette in franoskega L'Auta. Časopis Informaciones je glas o prvi Vuelti ponesel v svet, začetki španskega kroga pa so bili vse prej kot lahki.

Za izvedbo dirke so si izbrali termin v drugi polovici aprila, ko je špansko vreme do kolesarjev najbolj prijazno, Pujol pa takrat še ni sanjal o mednarodni dirki, zato ga prekrivanje z največjimi enodnevnimi klasikami in Girom ni motilo. Šele leto 1955 pravzaprav lahko označimo za pravi začetek vzpona Vuelte, pred tem sta dirkanje onemogočala najprej španska državljanska, nato pa še druga svetovna vojna. Dirka je postajala prepoznavna in prireditelji so jo podaljšali na tri tedne, zato je zamikala tudi najboljšega kolesarja 60. in prve polovice 70. let Jacquesa Anquetila. Leta 1963 je postal prvi kolesar z zmago na vseh treh tritedenskih dirkah, kar je za njim uspelo le še Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu, Feliceu Gimondiju, Albertu Contadorju in Vincenzu Nibaliju.

V naslednjih dveh desetletjih je Vuelta stopicljala na mestu. Domače navijače je razveseljevalo nekaj izvrstnih hribolazcev, med drugim je dirko dobil slavni Luis Ocana leta 1970, ki si je tudi v Franciji pridobil status izjemnega gladiatorja, a največja kolesarska imena še vedno niso gradila sezone okrog španske pentlje. Za nameček se je časopis El Pueblo Vasco, ki je organiziral dirko, znašel v hudih finančnih težavah in na pomoč je priskočilo podjetje Unipublic, ki od leta 1979 krmari barko španske pentlje. Ob odsotnosti največjih imen so priložnost za zmago na tritedenski dirki dobili kolesarji »iz druge vrste«, med njimi je bil tudi po svoji komaj razumljivi irščini znani strokovni komentator na Eurosportu Sean Kelly, ki je v 80. zmagal na tako rekoč vseh enodnevnih dirkah svetovnega koledarja, ki kaj pomenijo. Vuelto je dobil leta 1988, štiri leta pred tem pa je veljal za prvega favorita, a se je po izvrstni pomladi odločil, za bo špansko pentljo preskočil in tako omogočil najbolj odprto in eno najboljših izvedb tritedenskih dirk sploh.

»Sean Kelly bi moral biti naš vodja, a je pred tem dobil že Pariz–Nico, dirko po Baskiji, Pariz–Roubaix in Liège–Bastogne–Liège, zato se mu v Španijo ni ljubilo. Naša ekipa Skil je na Vuelto kljub temu odšla, a je ekipi manjkal kolesar. Štiri dni pred startom sem babici pomagal v vinogradu, ko mi je pritekla povedat, da je na telefonu Christian Rumeau, športni direktor ekipe. Hotel me je v ekipi in bil sem v tako veliki časovni stiski, da sem se še v delovnih oblačilih in brez kolesarske opreme usedel na vlak do Ženeve in naravnost na letalo do Malage, kjer se je dirka začela. Christian me je le debelo gledal, ko sem pristal na letališču, rekel pa ni ničesar,« je eno od mnogih anekdot, ki so del vsake velike dirke, povedal Éric Caritoux.

Njegova osupljiva zgodba se je na letališču v Malagi šele dobro začela. Caritoux je bil pri 23 letih še nepopisan list papirja, v prvih etapah pa edini, ki je ostal blizu glavnemu favoritu Pedru Delgadu. Ta je imel za seboj ekipo Reynolds, ki je vozila zelo podobno, kot danes vozi Movistar – od začetka do konca dirke na čelu, agresivno in drzno, da ne bi bilo dileme, kdo je gospodar dirke. Delgado se je zdel na poti do gladke zmage, ko je v sedmi etapi oblekel majico vodilnega, a je pet dni kasneje v etapi do jezer Covadonga zašel v velike težave in Caritoux se je nič hudega sluteč znašel v vodstvu na svoji prvi Vuelti. »Nismo imeli ekipe, ki bi lahko nadzorovala dirko, jaz pa tudi nisem imel izkušenj z branjenjem vodstva, zato je bila vsaka etapa posebna dogodivščina. Ob vsakem napadu sem bil zraven, pomagal pa mi je tudi Alberto Fernandez, saj je njegova ekipa ZOR edina lahko nadzorovala tako kaotično dirko, kot je Vuelta 1984 postala v drugem tednu,« je nadaljevanje zgodbe opisal Caritoux.

Pred zaključno vožnjo na čas je imel 36 sekund prednosti pred Fernandezom. Vozil je v velikem nalivu, vmesnih časov ni bilo in šele pol ure po koncu etape je izvedel, da je dobil Vuelto. »Bil je pravi kaos, če bi vedel, da je razlika tako majhna, bi na koncu tvegal precej več in najbrž padel, imel sem veliko srečo. Takrat na meni ni bilo pritiska, saj nihče ni pričakoval, da bom pri 23 letih zmagal, danes pa je povsem drugače,« je opisal presenetljivo zmago, ki se je v zgodovinske knjige vpisala kot najbolj tesna v zgodovini. Po treh tednih dirkanja je Caritouxa in Fernandeza ločilo vsega šest sekund, kar je še dve manj od znamenitega Toura in boja LeMond – Fignon.

Fernandez je le pol leta lahko užival v pozornosti javnosti, saj je pozimi v nesreči izgubil življenje. Prireditelji Vuelte so v čast protagonistu ene najboljši dirk najvišjo točko vsake izvedbe dirke poimenovali po njem, podobno kot je storil Giro s Faustom Coppijem in Tour s Henrijem Desgrangesom. Letošnji vrh Alberta Fernandeza bo na cilju 15. etape v Siêrri Nevadi.

Miguel Indurain je bil najboljši kolesar 90. let, »veliki Miguel« je zmagoval z lahkoto in slogom in dobil pet zaporednih dirk po Franciji med letoma 1991 in 1995, a je zaradi rumenih majic trpela Vuelta. Za pripravo na Tour je Indurain vsako leto raje izbral italijanski Giro in prireditelji so imeli spomladanskega termina leta 1995 nazadnje dovolj. Vuelta je svoje mesto v koledarju našla v drugi polovici avgusta in začetku septembra in tako postala idealna priprava pred bojem za mavrično majico na svetovnem prvenstvu konec septembra. Hkrati je španska pentlja postala rešilna bilka za vse, ki se jim je Tour tako ali drugače ponesrečil in v zadnjih desetih letih je zasedba v Španiji vse boljša.

V boju za svoj prostor pod soncem je Vuelta sama sebi največja sovražnica. Prireditelji so dolga leta vztrajali pri kombinaciji ekstremno težkih etap v gorah in dolgih ravninskih uspavank v peklenski vročini, ki so bile za marsikoga preveč. Žarek upanja je posijal leta 2013, ko so prireditelji Toura, podjetje Amaury Sports Organization, postali lastniki Vuelte in španski pentlji prinesli svež veter. Etape so postale krajše in bolj nepredvidljive, na kar kaže tudi seznam zmagovalcev v zadnjih letih, glavna znamenitost Vuelte pa ostajajo nepredstavljivo strmi vzponi, ki jih tudi letos kar mrgoli na trasi. Češnja na torti bo Alto del Angliru, ki je s 24-odstotnim naklonom Davida Millarja leta 2002 tako spravil ob živce, da je meter pred ciljno črto kolo zabrisal v jarek in protestno predal svojo startno številko ter odstopil. Vuelta ni dirka za vsakogar, po prestižu in zgodovini caplja za starejšima bratoma iz Italije in Francije, po zanimivosti in napetem dirkanju pa zagotovo ne. Viva la Vuelta! •